Theory is a Good Idea: Some thoughts on the resisttance to theory in design criticism history and practice. By Matthew Soar

RAZMIŠLJA: TANJA KOMADINA


Predstavitev

Ko se je Matthew Soar poglobil v odnos med »akademskim« in »pravim« jezikom, se je ze takoj na začetku pojavila težava s samima terminoma. Trčil je v zakoreninjene predsodke in stereotipe. V najslabšem primeru se namreč termin »akademski jezik« uporablja kot nekaj slabšalnega, nekaj kar služi le deskreditiranju tistih, ki akademskega jezika ne razumejo.

Avtorica Janet Wolff v svoji knjigi The Social Production of Art trdi, da mediji popularizirajo napačno mnenje, da je edini »pravi« jezik tisti, ki ga razumejo vsi.

Umetnost, kultura, politika in družba so tako kompleksni pojmi, da jih nikakor ne moremo zreducirati le na dve primarni izbiri, črno ali belo - da ali ne. Prav zato potrebujemo ustrezen jezik, ki je zmožen obravnave tako široke tematike.
Fraze kot so »resnični jezik«, »akademski jezik« in »zdrava pamet« so plod globoko zakoreninjenih stereotipov, ki jih širijo okrog večinoma mediji.

O tem pripoveduje tudi šala, ki gre nekako takole: glavna naloga učenja specialističnega jezika je ta, da ti odvzame sposobnost enostavnega in razumljivega govorjenja.

Teorija se moti? Mar ne?

M. Soar je preobrat v svojem razmišljanju doživel ob branju Williamsove knjige, kjer je avtor izpostavil misel, da pri oglaševanju ne gre za osebno izražanje. Kar pomeni, da v oglasih ne moremo prepoznati posameznika kot individuma, oz. njegovih prepričanj in osebnih nazorov. Oglaševanje je sestavljeno iz sklopa splošno poznanih »kulturnih kod«, ki nam omogočajo masovno komuniciranje. Ustvarjalci smo tako pravzaprav obsojeni na večno zbiranje in ponovno sestavljanje ze obstoječih kod. Iz česar tudi izhaja ideja o »smrti avtorja« (Bartez 1981). »Smrt avtorja« si ne smemo interpretirati napačno. To nikakor ne pomeni, da je kreativa nepotrebna, pač pa, da ustvarjalci vseeno nismo tako zelo originalni, kot si včasih želimo, da bi bili.

Teorija kot orozje in obramba
»Teory jocks« imenujemo ljudi, ki s pridom uporabljajo teorijo kot orožje, oziroma način kako prelisičiti in ponižati sogovornika. Ni pa nujno, da se teorija vedno uporablja le v radikalne in nepoštene namene. Lahko je tudi način strateške obrambe.

Težka znanost proti mehki znanosti

Težka znanost, kot sta medicina ali fizika, se lahko pohvali s konkretnimi in preverljivimi rezultati. Uspešni operaciji srca ali vesolskim poletom pač ne moremo oporekati. Posledično se nam zapleteni jezik, ki ga uporabljajo znanstveniki, zdi popolnoma sprejemljiv in celo logičen. Oni so vendar nad povprečnimi ljudmi! Ko se doktor v TV seriji Urgenca, za trenutek iz višav svojega strokovnega poslanstva spusti med običajne »kmetavze« in z velikim naporom, v laičnem jeziku razloži prej slišane bleščeče žargonske izraze, se nam to ne zdi nič neneavadnega ali nesprejemljivega. Je celo frajersko in kul.
Povsem druga pesem je, ko se strokovni jezik uporablja v »mehki znanosti«. Ta se večinoma ukvarja z mentalnimi procesi, ki so ze v svojem bistvu bližji običajnim ljudjem. Prav ta splošna familjarnost (ki daje včasih tudi zavajajoc občutek, da o neki temi vemo več kot je to dejansko res) je razlog, da ljudi težje prepričamo s strokovnimi izrazi. Se več, velikokrat z njihovo uporabo dosežemo ravno nasproten učinek: diskreditacijo.
Tu pa pridemo do bistva konflikta »trde znanosti« z »mehko znanostjo«: sprejemanje žargona neke stroke je odvisno od spoštovanja, ki ga ljudje gojimo do nje.
Pa je zgornje razmišljanje pravilno?
Problem je, da takšno poenostavljeno črno-belo obravnavanje podpihujejo tudi mediji. Primer iz Urgence smo ze spoznali. Na drugi strani pa imamo recimo film Funny face (ZDA, 1957), kjer je akademski govor (ki ga pooseblja napihnjen francoski bitnik) predstavljen kot lažno tuj in nevreden zaupanja. Ni treba poudarjati, da na koncu zmaga laik, oz. neintelektualec, v podobi plesočega modnega fotografa Freda Astaira.
Eden glavnih razlogov zakaj je tudi večina oblikovalcev skeptičnih do teorije in žargona je nerazumljivost semiotike, oz. obskurno napisane literature, ki jo obravnava.
Treba pa je vedeti, da semiotika ni bila nikoli mišljena kot oblikovalsko orodje.

Akademski stereotipi

Kot smo ugotovili, se ni treba ravno naprezati, da bi v ameriski popkulturi zasledili populistične ideje o akademikih kot pretencioznih klovnih, ki veliko govorijo a malo povedo. Problem je, da mediji stereotipe predstavljajo kot splošno sprejeta dejstva in resnice, čeprav gre pravzaprav le za nadomestke realnih informacij.
Ko pa se enkrat stereotip uveljavi, se ga je zelo težko znebiti. Vsi poznamo vsaj enega: da oblikovalci ne berejo J
Težava je, da nove ideje akademikov težko in redko pridejo do medijev, saj so ponavadi premalo senzacionalne in napihnjene, da bi se jih splačalo postaviti pod žaromete. Kot je poudaril filozof Jacques Derrida: »edino kar dandanes ni primerno za televizijo, radio in časopise, so intelektualci, ki zapravljajo nas cas. Čas pa je tisto, kar mediji ne smejo trošiti- ne svojega ne našega« (Derrida 1994, 30)

Zakaj je vredno preučevati oblikovanje

Grafično oblikovanje je na dobri poti, da v prihajajočih letih postane kulturno vodilo. Je na visku svojega kreativnega vpliva in njegovega kulturnega in politicnega doprinosa ni mogoče zanikati. Da bi obdržali tako ugodno pozicijo, in celo napredovali, pa se je potrebno neprestano izobraževati in s tem razširiti razumevanje tega kar počnemo.
Pri srkanju vseh mogočih informacij in teorij pa moramo imeti tudi zdravo mero skepticizma.

Zaključek
Če zelimo, da grafično oblikovanje resnično odraste, potrebujemo teorijo, ki ne bo le oblikovalsko orodje, pač pa tudi prepoznaven gradbeni element, ki bo dovolj trden temelj na katerem bo mogoče graditi v prihodnosti.

Moje razmisljanje:

Kadar se spustim na področje, ki me zanima, a o njem ne vem ničesar se ponavadi naprej lotim prebiranja poljudne literature, ker mi je seveda na prvi stopnji razumljivejša. Če pa se želim poglobiti in izvedeti več, mi sčasoma postanejo te informacije premalo, takrat posežem po strokovni literaturi in se spopadem z akademskim jezikom. Zagovarjam, da je ločevanje med poljudnim in strokovnim izrazoslovjem potrebno. Predvsem zato, ker bi v strokovni literaturi poenostavljanje terminov prej otežilo kot olajšalo podajanje informacij. Kmalu bi prišlo do zmešnjave in nerazumevanja kaj hoče kdo povedati, saj bi vsak uporabljal svojo verzijo izrazoslovja (veliko zmede je na primer tudi v slovenskem oblikovalskem prostoru).
Kadar želimo doseči čim več ljudi se mi zdi pomembno, da je pisanje razumljivo čim širšemu krogu bralcev ali poslušalcev, v takšnem primeru ne zagovarjam pretirane uporabe nerazumljivih terminov, ker gre dejansko za manipulacijo. Kadar pa nagovarjamo stroko ali pa nas, ki se šele izobražujemo, pa se mi zdi pomembno, da se uporablja akademski jezik. Tudi sama se včasih težko prebijem čez kakšno literaturo (kaj šele, če je v tujem jeziku:)) a sem prepričana, da več kot jo prebereš, manj težav ti povzroča, ali pa ti jih sploh ne.