RAZMI9ŠLJA: MILAN PLUzAREV
Povzetek intervjua:
»V bistvu, gre za kontrolo!« Lars Ulrich se zavzema za pravico avtorja, ki naj bi imel kontrolo in nadzor nad svojim avtorskim delom in intelektualno lastnino, da le ta ne pade v vode piraterije in nekaznovano pluje po globusu. Konkretno gre za »Napster«, poceni program, ki se ga dobi na internetu, kateri omogoča uporabnikom brezplačno izmenjavo dokumentov, oz. digitalnih zapisov, konkretno – glasbe v mp3 formatu.
Charlie Rose (voditelj):«… občinstvo snema glazbo z radia, hodi na vaše koncerte, in vas snema direktno z videokamerami…? Vi to zagovarjate!«
Lars:«… gre za razliko v kvaliteti zvoka na mediju; npr. originalen cd kupljen v trgovini, bo imel kvaliteto zvoka takšnega kot je na master posnetku.
Torej gre pri originalnem cd-u za prvo generacijo digitalne kopije, katere zvok bo ekvivalenten zvoku na master cd-u! Nimam nič proti temu, da si ljudje doma presnemavajo glazbo, saj gre za bistveno slabšo kvaliteto. Toda, če se originalen master posnetek glazbe v odličnem digitalnem formatu, najde na spletu na voljo vsem – zastonj, to je pa druga zgodba.«
Lars skuša dopovedati, da je snemanje glazbe, brez avtorskega dovoljenja – ilegalno, da je to kar omogoča Napster uporabnikom – ilegalno početje. Zato so se tudi spravili nad Napster po pravni poti. Gre za dojemanje ljudi, katerim se zdi samoumevno »downloudati« intelektualno lastnino enostavno zato, ker jim to tehnologija omogoča!
Chuck D:« …jaz vidim Napster kot verzijo novega radia, kateri ima svoja izhodišča, svoje vodje in svoje kraljestvo. Upravljajo ga kot sami želijo.«
Pravi da se je glazbena industrija do sedaj odločala o umetnikovi usodi, povzpela ga je na vrh stopničk – vrgla ga je stran kot smet. Zdaj se vse to odvija izven moči njihove kontrole, zdaj so ljudje tisti, ki so vzeli sodbo v svoje roke. Danes ljudje niso več samo porabniki tehnologije, temveč so postali njeni uporabniki!
Charlie Rose:» …ja kje se potemtakem konča ta moč ljudstva? Kdaj ima avtor pravico reči: jaz sem delal življensko delo, definiral svojo umetnost, razvijal svoj talent, sproduciral produkt, da bi vsi, ki lahko snamejo zadevo z interneta, imeli pravico do mojega stvarstva brez katerega koli nadomestila…?
Chuck D:« …ko so z radio postaj presnemavali glazbo, so rekli: ukradli bodo glazbenikom kruh, vinilkam bo upadla prodaja, ampak zgodilo se je ravno nasprotno. To je samo pospešilo glazbeno industrijo. Zdaj se dogaja ravno to, da je s tehnologijo glazba na voljo celemu svetu. Za glazbeno industrijo, ki se trudi to ustaviti da ne bi ušlo kontroli (dobičku), se njihove obljube in pogodbe o zaščiti avtorskih pravic zdijo prav smešne, ker sami nikoli ne uspejo izpolniti svojih obljub.« Nadaljuje potem:«… ta fenomen je nemogoče ustaviti, je kot bi razsul vrečko m&m's bonbonov po tleh, ravno takrat, ko si jih pravkar preštel. Vsi se bodo upognili, da bi jih pobrali in ti boš rekel: stojte, ne smete jih pobirati!«
Pomislimo na vse piratske posnetke po svetu in vsa radijska ali tv - predvajanja, ki nikoli ne plačajo glazbo, ki jo predvajajo. Primer - SAZAS, vse postaje, ki predvajajo avtorsko delo so dolžne poravnati obveznosti do avtorja preko SAZAS-a.
V bistvu oba imata prav. Chuck D omenja tudi vse tiste garažne skupine, katere ne bi izpolnile pogojev, ali nimajo te sreče za podpis pogodbe z neko založniško hišo, ampak to naredijo sami – z lastnim videom se promovirajo preko »You Tube-a«, v našem primeru uporabijo Napster. Vesoljnem občinstvu na ogled in posluh, naj ljudje odločajo ali so dobri ali ne. Lars spet pojasni, da nima čisto nič proti takim kateri želijo uporabiti tovrstne medije za samopromocijo, toda dajmo razumeti tudi tiste, ki ne želijo, da se njihov produkt kopira in valja po spletu. Zato je tudi zahteval od Napster-ja, da 300 tisočim uporabnikom prepove dostop do njihove glazbe, kar je Napster tudi storil ne glede, da so ti bili oboževalci Metallice. Kot pravi tudi sam:«…če nimaš dovolj spoštovanja, do tega v kar verjamem in da imam pravico začeti to temo in narediti tisto kar je prav za nas, potem te niti nočem za oboževalca!«
Dostopnost do vseh digitaliziranih podatkov preko spleta, tudi tistih kateri tja niso bili postavljeni s strani avtorja, so problematična. Moramo se zavedati tega in, če že postavimo na vpogled svetu svojo intelektualno lastnino, jo moramo zaščititi pred snemanjem, to nam tehnologija omogoča. Zanimivo je tudi to, da se večini zdi samoumevno, da, če se zadevo da »downloudati«, je to potemtakem tudi dovoljeno. Zavedajoč se kolektivne miselnosti širokih mas, smo potem sami dolžni ukrepati in narediti temu primerne programske opreme, katere bodo onemogočale tovrstno početje, ali pa, kar je bistveno težje; opismenjevati množice, da to kar se zdi samoumevno, lahko škoduje drugemu. Samo to lahko apliciramo na vsa življenska področja. Bojim se, da bi to bila Sizifova bitka… Ampak, kot bi rekel Lars:« …one step at a time.«
Mogoče je zanimiv primer skupine Radiohead z albumom »In Rainbows«, katerega so ponudili na spletu, ceno pa določili po želji kupca - daj kolikor daš! Kar sem uspel zaslediti, so že 10. oktobra lani, ko je album uradno izšel, doživeli neverjetno veliko število obiskov njihove strani, prodali pa vse v hipu. Kaj nam to lahko pove?
V bistvu je to poteza, ki nam da misliti; kot sredstvo distribucije je uporabljen internet, vse ostalo pa… Kaj? Tudi sam ne vem kje je tu računica, ali je to delo po sistemu DIY (do it yourself), ali enostavno klofuta glazbeni industriji, založnikom in trgovcem, ali pa nekaj čisto drugega?
Predvsem pa se vprašam: komu digitalizacija podatkov in njih postavitev na splet koristi, kdo preverja verodostojnost le teh in kdo želi, da mi mislimo, da je v korist vseh nas?
Kdor želi slišati in videti intervju z Larsom in Chuckom v oddaji Charlie-a Rose-a, ga najde na You Tube, pod naslovom: »Napster controversy »
_Milan.
Sunday, October 05, 2008
Subscribe to:
Post Comments (Atom)
11 comments:
Mislim da vsega tega ni kriv Napster sam kot "organizacija", temveč porabniki, ki dajo na razpolago dela, ki niso njihova produkcija. Kot ustvarjalec glasbe kar na nek način sočustvujem z Larsom: osebno mi ne bi bilo všeč če bi kdo brez mojega dovoljenja razprševal okoli to kar sem sam napravil zato da se s tem preživljam. V tem primeru nastane problem z domeno med proizvajalcem ter porabnikom, ne pa s tistim, ki omogoči pošiljanje podatkov (v tem primeru Napster).
Mislim da s pravnega vidika mora imeti absolutno prednost avtorstvo, kar se tiče etičnega vidika pa je druga stvar: če že služiš kot miljarder mislim da preden obtožuješ ljudi za krajo se zaveš tvoje pozicije - dandanes je glasba bolj kot kultura le industrija ki nadcenjuje produkte. Konkretno: težko je dobiti CD za katerega bi lahko rekel da so vse pesmi v redu (morda se CD proda samo zaradi imenitnega marketinga?!), zaradi ENE pesmi ljudi kupijo cel CD! IN TO STANE! Zato je nastala tudi v glasbeni industriji neka imunost s strani poslušalca, ki se zateka v download za videt če se zares splača kupiti CD ali če avtorji potegajo za nos ljudi.
Ja, imam malo kaotične misli, upam da sem bil nekoliko jasen.
Jakob
Se strinjam tako z Milanom kot z Jakobom. Kakor je mogoče ozkogledo misliti, da ti nelegalna distribucija vedno samo škodi in odvzema prihodek za trdo delo, je hkrati to stvar vsakega posameznika. Moralo bi biti omogočeno, da bi avtorji sami omejevali dostop do svoje glasbe.
Kakorkoli, to je v današnjem info.svetu skoraj nemogoče.
Meni se današnje stanje zdi zadovoljivo že tako kot je: vsi spoznavamo tisoče komadov znanih bendov in če smo dovolj fair, naknadno posamične komade ali celotne cd-je tudi kupimo.
Prav tako je odlično, da se tudi tisti, ki nimajo dovolj denarja, da bi si to privoščili (beri: študentje), še vedno lahko izobražujejo na glasbenem področju.
In mislim, da nam je to omogočil ravno Napster. Mogoče je že, da ga je z*ebala glasbena industrija, in so ga zato morali ukiniti, ampak ali ni bil prav on povod za čudovito idejo o peer-to-peer menjavi fajlov?
Brez heca ne gre:
Napster is bad, by Metallica
Še enkrat delujoči link:
Napster is bad
Mislim, da je nesmiselno uporabljati pravila, ki veljajo za radijo in televizijo, ko govorimo o internetu. Tehnologija, ki je omogočila zapis glasbe na nosilce in s tem razvila mogočno industrijo, sedaj spretno vrti lopato, da bi jo pokopala. Pred nosilci je bilo glasbo možno slišat samo v živo in peer to peer ter torrenti sedaj zopet postavljajo koncerte, kot glaven vir zaslužka, albume pa zgolj na mesto promocijskega materijala. Kakor trubadurji se bodo morali glasbeniki potiti za zaslužek, ki je sedaj, vsaj po mojem mnenju, pri najzagretejših nasprotnikih downloadanja neumno velik. Seveda se pojavi problem pri drugih avtorskih digitalnih zapisih, kjer bi moral režiser govoriti šale na premijeri zvojega filma, da bi lahko jaz utemeljeval svoj argument. Zato je tu še en. Taisto prenašanje datotek omogoča bandom, ki bi čene razkazovali svoj talent oljnim madežem maminega avta, da zavzamejo pozicijo na glasbenem zemljevidu, ki se je začel uravnovešati: založbe jočejo, neodvisni jočejo solze sreče in upanja! Nov dan prihaja in oblaki se držijo ob robu. (vem, lepo napisano) Myspace je tu naredil revolucijo, last.fm in drugi jo bodo nadaljevali in pomoje pripomogli k hitrejšem razvoju svežih idej in stilov na glasbeni sceni, katere del se že dolgo izgublja v marketinških vodah in jemlje za motivacijo finančni uspeh.
Dopuščam možnost, da sem pristranski, ker nimam 15 eur za vsak bend, ki mi je všeč.
Primer skupine Radiohead se mi zdi odličen. Verjetno niti niso dobili manj honorarja, saj jim založniki in trgovci namenijo izredno nizek delež končne cene cdja. Večji del glasbeniki zaslužijo s koncerti, turnejami. Osebno se strinjam , da je objavljanje glasbe z visko kakovostjo zvoka, krsenje pravic (ali nap. ilustracije, fotografije z visoko resolucijo, ki je nato lahko uporabna za nadaljno uporabo in nekdo to izkoristi). Se pravi pretvorba originala v nekaj za lazje downloadanje, kar sam avtor ni dovolil. Tezko pa je, da ni ustanove, ki bi jim lahko zaupal prodajo svojega dela, da ga trzi brez, da ti pobere vec kot ½ vrednosti koncnega zneska in se mora glasbenik soociti tudi s podrocjem, ki ga ne obvalda najbolje-trzenjem in se z morebitnimi napakami nauciti kaj nikoli vec in kaksna naj bi bila zascita glasbe na netu. Seveda se strinjam, da je internet lahko nekaterim bandom odskocna deska, kar je odlicno (napr. pogodba za prvi cd, koncert).
Ce bi bili cdji cenejsi, bi jih kupovali verjetno veliko vec. Zdaj nakup omejis na tiste svoje Naj bende. Vendar se mi zdi, da se je predvsem spremenil nacin poslusanja, ki je predvsem »na poti«.Na voljo so napravice, kjer imas lahko posnete mp3je in ne nosis vec cdmana seboj, ker je tudi toliko vecji, s tem pa se je tudi spremenil nacin shranjevanja glasbe. Ja, res je, da lahko kupis mp3 z neta, vendar je zaradi tega to zascito originala se toliko tezje izpeljati, pa kljub vsemu verjetno lazje kot opismenjevati mnozico.
Ko sem bral vse to sem dobil pomislek na Larsovo stališče o kvaliteti zvoka. Moramo priznati, da je ta zelo relativna in je odvisna od končnega uporabnika. Nekateri še vedno prisegajo na zvok starih vinilnih plošč. Pravijo, da je to res nekaj pristnega in neprimerljivega z naprednimi prenosljivimi mediji. Kar se tiče Nepsterja in drugih piratskih vandalov na medmrežju pa imam občutek, da se je Lars malo prepozno spomnil vzeti pravico v svoje roke, ker se je piratstvo začelo veliko veliko pred kopičenjem glasbe na spletu. Če jo prepovemo ali vsaj omejimo na spletum, se bo pojavila v kakšni drugi obliki. Gre za naravni proces medija, ki se bo moral spremeniti in prilagoditi. Če se spomnim je umetnina v času svoje tehnične reprodukcije izstopila iz ritualnih krogov in na ta način pridobila svojo razstavnost, kar pa je povečalo tudi možnost kraje (Walter Benjamin). Torej karmična krivda, da se to dogaja ni samo na strani tatu ampak tudi na strani razstavljalca. Daleč od tega, da krajo zagovarjam, povdarjam pa, da imajo glasbeniki tako veliko ritualno moč, da se nebi smeli reproducirati.
Lp Vasco!
Ko je govora o piratstvu je govora o intelektualni lastnini in vprašanju kje se končajo pravice avtorja in se začne javno dobro, pa naj gre tukaj za internet, radio, tv, software, zdravila itd.. Moje mnenje je, da je vsaka "kraja"- množična distribucija dela brez avtorjevega dovoljenja, semplanje, remix.. dovoljena če je umeščena v nov kontekst z novim namenom, saj gre za uporabo simbolou, ikon, distribucijo informacij našega lastnega kulturnega okolja, ki ga na ta način sami rekonstruiramo in omogočamo s tem v njem prej neobstoječ dialog. Pri tem početju se mi zdi pomembna navedba oziroma priznanje avtorstva in popolnoma preziram samo plagiatorstvo. Mislim da naše kulturno okolje, pa četudi polno severnoameriške korporacijske ikonografije, pripada nam samim in da avtorsko pravo, ki zagovarja "all rights reserved " preprečuje družbi, da postane znotraj sebe sama svoj proizvajalec kulture sebi v namen.
Še par zanimivih povezav:
creative commons slovenija
good copy bad copy
steal this film
Tukaj je link na trailer novega dokumentarca, ki se ukvarja z to temo: http://blip.tv/file/1329162
Milan je poslal še izsek iz slovenskega tiska na to temo. Poglejte si tukaj:
http://www.memefest.org/shared/str_1.jpg
in tukaj
http://www.memefest.org/shared/str_2.jpg
Na isto temo sem že pisal komentar prejšnje leto, zato le kratek sinopsis, ki predstavlja moje mnenje:
Če bi glasbena industrija bolj skrbela za kvaliteto končnega produkta (beri albuma) in manj pozornosti in budgeta namenjala marketingu, bi morda album kot izdelek ohranil tisti "kul" faktor, ki je bil dolgo časa motiv za zbiratelje (kvalitetna glasba, privlačno pakiranje, zgodba)... Tako tudi neodvisnim založbam ni preostalo drugega, kot da tudi samo prično več vlagati v promocijo in trženje, da bi bile sploh opažene, medtem ko je prodaja albumov strmo upadala. Osebno mislim, da ljudje ne downloadajo glasbe SAMO zato ker je zastonj, ampak ker se preprosto sprašujejo "Zakaj bi dal denar za tako sranje? :)" Police v glasbenih trgovinah (govorim o mainstream sceni) so polne podobnih albumov na videz skoraj identičnih ustvarjalcev, katerih airbrushani portreti se nam osladno nasmihajo iz naslovnic, glasba pa tako ali tako zveni enako, zato povprečni potrošnik ni pripravljen plačati niti tistih 15 evrov za tak izdelek brez kakršnekoli substance, identitete (razen tiste, ki jo narekuje ustvarjalčev brand, ki ga ustvari marketinška služba velike založbe) in sporočila, predvsem pa brez tistega nujnega "kul" faktorja, ki sploh ustvarja željo po nakupu. Prav to se mi zdi glavni problem glasbene industrije - album, ki je bil dolga leta paradni izdelek, je izgubil svoj "kul". Prav tako so svoj "kul" izgubili CDji in dejansko VSI standardni glasbeni nosilci, saj je veliko bolj stylish imeti vso glasbo, ki bi si jo želel v danem trenutku poslušati, spravljeno na mali (retro) futuristično oblikovani ploščici s seksi belimi slušalkicami :) Prodaja glasbe se je vmes že preselila na Internet in na nekaterih področjih, kot je npr. plesna glasba že dosegla zavidljiv nivo prodaje in vpliva zaradi svoje praktičnosti (DJu ni več treba v trgovino po plošče temveč komade preprosto preposluša in kupuje takorekoč iz domačega naslanjača). Velikih založb pa vseeno ne bi smelo preveč skrbeti, ker svoj prihodek dandanes vlečejo iz povsod drugje razen prodaje albumov... Napsterja ni več, so pa tu SoulSeek, eMule, torrenti ipd. in vala downloadanja vsaj po mojem mnenju ne more nihče več zajeziti. Pri vsej zadevi glede Napsterja pa mi je najbolj ironično to, da so se mu uprli prav glasbeniki, ki so dejansko na vrhu prehranjevalne lestvice, če gledamo globalno popularnost. Človek bi lahko argumentiral, da imajo sicer oni tudi največ za izgubiti, vendar pa, kot je napisala že Tanja, glasbeniki že kar nekaj časa veliko več denarja zaslužijo s turnejami in merchandisingom kot s prodajo albumov in četudi je celotna glasbena industrija v recesiji, se bo Metallica še vedno pojavila na MTV, igrala dobro plačane koncerte ter pobirala mastne zneske za objave slik, intervjujev in posnetkov v medijih... ;)
nice one
Radio tv software
http://radiotvsoftware.blogspot.com
radio mirchi online
Post a Comment