Chuck D in Lars Ulrich: »Napster - pro in contra«

RAZMI9ŠLJA: MILAN PLUzAREV

Povzetek intervjua:

»V bistvu, gre za kontrolo!« Lars Ulrich se zavzema za pravico avtorja, ki naj bi imel kontrolo in nadzor nad svojim avtorskim delom in intelektualno lastnino, da le ta ne pade v vode piraterije in nekaznovano pluje po globusu. Konkretno gre za »Napster«, poceni program, ki se ga dobi na internetu, kateri omogoča uporabnikom brezplačno izmenjavo dokumentov, oz. digitalnih zapisov, konkretno – glasbe v mp3 formatu.

Charlie Rose (voditelj):«… občinstvo snema glazbo z radia, hodi na vaše koncerte, in vas snema direktno z videokamerami…? Vi to zagovarjate!«
Lars:«… gre za razliko v kvaliteti zvoka na mediju; npr. originalen cd kupljen v trgovini, bo imel kvaliteto zvoka takšnega kot je na master posnetku.
Torej gre pri originalnem cd-u za prvo generacijo digitalne kopije, katere zvok bo ekvivalenten zvoku na master cd-u! Nimam nič proti temu, da si ljudje doma presnemavajo glazbo, saj gre za bistveno slabšo kvaliteto. Toda, če se originalen master posnetek glazbe v odličnem digitalnem formatu, najde na spletu na voljo vsem – zastonj, to je pa druga zgodba.«
Lars skuša dopovedati, da je snemanje glazbe, brez avtorskega dovoljenja – ilegalno, da je to kar omogoča Napster uporabnikom – ilegalno početje. Zato so se tudi spravili nad Napster po pravni poti. Gre za dojemanje ljudi, katerim se zdi samoumevno »downloudati« intelektualno lastnino enostavno zato, ker jim to tehnologija omogoča!

Chuck D:« …jaz vidim Napster kot verzijo novega radia, kateri ima svoja izhodišča, svoje vodje in svoje kraljestvo. Upravljajo ga kot sami želijo.«
Pravi da se je glazbena industrija do sedaj odločala o umetnikovi usodi, povzpela ga je na vrh stopničk – vrgla ga je stran kot smet. Zdaj se vse to odvija izven moči njihove kontrole, zdaj so ljudje tisti, ki so vzeli sodbo v svoje roke. Danes ljudje niso več samo porabniki tehnologije, temveč so postali njeni uporabniki!

Charlie Rose:» …ja kje se potemtakem konča ta moč ljudstva? Kdaj ima avtor pravico reči: jaz sem delal življensko delo, definiral svojo umetnost, razvijal svoj talent, sproduciral produkt, da bi vsi, ki lahko snamejo zadevo z interneta, imeli pravico do mojega stvarstva brez katerega koli nadomestila…?

Chuck D:« …ko so z radio postaj presnemavali glazbo, so rekli: ukradli bodo glazbenikom kruh, vinilkam bo upadla prodaja, ampak zgodilo se je ravno nasprotno. To je samo pospešilo glazbeno industrijo. Zdaj se dogaja ravno to, da je s tehnologijo glazba na voljo celemu svetu. Za glazbeno industrijo, ki se trudi to ustaviti da ne bi ušlo kontroli (dobičku), se njihove obljube in pogodbe o zaščiti avtorskih pravic zdijo prav smešne, ker sami nikoli ne uspejo izpolniti svojih obljub.« Nadaljuje potem:«… ta fenomen je nemogoče ustaviti, je kot bi razsul vrečko m&m's bonbonov po tleh, ravno takrat, ko si jih pravkar preštel. Vsi se bodo upognili, da bi jih pobrali in ti boš rekel: stojte, ne smete jih pobirati!«
Pomislimo na vse piratske posnetke po svetu in vsa radijska ali tv - predvajanja, ki nikoli ne plačajo glazbo, ki jo predvajajo. Primer - SAZAS, vse postaje, ki predvajajo avtorsko delo so dolžne poravnati obveznosti do avtorja preko SAZAS-a.

V bistvu oba imata prav. Chuck D omenja tudi vse tiste garažne skupine, katere ne bi izpolnile pogojev, ali nimajo te sreče za podpis pogodbe z neko založniško hišo, ampak to naredijo sami – z lastnim videom se promovirajo preko »You Tube-a«, v našem primeru uporabijo Napster. Vesoljnem občinstvu na ogled in posluh, naj ljudje odločajo ali so dobri ali ne. Lars spet pojasni, da nima čisto nič proti takim kateri želijo uporabiti tovrstne medije za samopromocijo, toda dajmo razumeti tudi tiste, ki ne želijo, da se njihov produkt kopira in valja po spletu. Zato je tudi zahteval od Napster-ja, da 300 tisočim uporabnikom prepove dostop do njihove glazbe, kar je Napster tudi storil ne glede, da so ti bili oboževalci Metallice. Kot pravi tudi sam:«…če nimaš dovolj spoštovanja, do tega v kar verjamem in da imam pravico začeti to temo in narediti tisto kar je prav za nas, potem te niti nočem za oboževalca!«

Dostopnost do vseh digitaliziranih podatkov preko spleta, tudi tistih kateri tja niso bili postavljeni s strani avtorja, so problematična. Moramo se zavedati tega in, če že postavimo na vpogled svetu svojo intelektualno lastnino, jo moramo zaščititi pred snemanjem, to nam tehnologija omogoča. Zanimivo je tudi to, da se večini zdi samoumevno, da, če se zadevo da »downloudati«, je to potemtakem tudi dovoljeno. Zavedajoč se kolektivne miselnosti širokih mas, smo potem sami dolžni ukrepati in narediti temu primerne programske opreme, katere bodo onemogočale tovrstno početje, ali pa, kar je bistveno težje; opismenjevati množice, da to kar se zdi samoumevno, lahko škoduje drugemu. Samo to lahko apliciramo na vsa življenska področja. Bojim se, da bi to bila Sizifova bitka… Ampak, kot bi rekel Lars:« …one step at a time.«

Mogoče je zanimiv primer skupine Radiohead z albumom »In Rainbows«, katerega so ponudili na spletu, ceno pa določili po želji kupca - daj kolikor daš! Kar sem uspel zaslediti, so že 10. oktobra lani, ko je album uradno izšel, doživeli neverjetno veliko število obiskov njihove strani, prodali pa vse v hipu. Kaj nam to lahko pove?




V bistvu je to poteza, ki nam da misliti; kot sredstvo distribucije je uporabljen internet, vse ostalo pa… Kaj? Tudi sam ne vem kje je tu računica, ali je to delo po sistemu DIY (do it yourself), ali enostavno klofuta glazbeni industriji, založnikom in trgovcem, ali pa nekaj čisto drugega?

Predvsem pa se vprašam: komu digitalizacija podatkov in njih postavitev na splet koristi, kdo preverja verodostojnost le teh in kdo želi, da mi mislimo, da je v korist vseh nas?

Kdor želi slišati in videti intervju z Larsom in Chuckom v oddaji Charlie-a Rose-a, ga najde na You Tube, pod naslovom: »Napster controversy »

_Milan.