Wednesday, November 10, 2010

Fiske; introduction to communication studies Shannon and Weaver's model


RAZMIŠLJA:SEBASTIJAN ŽETKO*

Komunikacijska študija Shannona in Weaverja se je razvijala med drugo svetovno vojno v telefonskem laboratoriju Bell v ZDA.
Njun primarni cilj raziskovanja je bila učinkovitost komuniciranja, skozi takrat glavna komunikacijska medija; telefon in radio.

Kot inžinirja, sta imela temu primeren tudi pristop; ukvarjala sta se namreč z učinkovitostjo prenosa podatkov, vendar, kot sama zatrjujeta, je njun model aplikativen na širšo množico človeškega komuniciranja.

Njun osnoven model komuniciranja je predstavljen kot tehnično-linearni binarni proces komunikacije, kar je poželo vrsto kritik; vendar sta iz tehnično-analitičnega vidika vseeno vspostavila dokazljivo preverjliv model komuniciranja, ki se je izkazal za delujočega.
Teorije so tudi, da naj bi naravno možgani delovali po binarnem sistemu; torej po principu da/ne ...
Če zadevo predstavim z banalnim primerom; vidim podobo, je to človek? (da), moški? (ne), torej je ženska; stara? (ne), torej je mlajša; je morda najstinca? (da), ima roza lase? (da) ima uhan v nosu? (da), to mora zagotovo biti Eva.
Za vsako stopnjo odločanja z da/ne se šteje kot en bit.
Vseeno pa seveda padajo kritike, da semantično dojemanje ni tako izčiščeno, saj imajo veliko vlogo kulturni dejavniki, ki pa jih sistem kot sam ne upošteva. Kulturni dejavnik ima na samo sporočilno vrednost lahko večjo težo kot sporočilo samo.

Njun model zajema predvsem tri stopnje:
a) Kako natančno se prenašajo obstoječi komunikacijski simboli (prvotni motvi za razvoj modela)
b) Kako natančno želeni simboli podajo želen pomen (problematika kulturnega relativizma)
c) Kako učinkovito prejeti pomen vpliva na želeni način postopka (problematika kulturnega in individualnega relativizma)

Kakorkoli že, v osnovi je model sestavljen iz petih ključnih elementov komuniciranja in sicer:
1. Vir informacij
2. Oddajnik
3. Kanal (radio, televizija, človeški glas, likovna kompozicija ipd.)
4. Sprejemnika, ki interpretira oz. rekonstruira »signal«
5. Cilj kjer sporočilo prispe

Obstaja tudi vedno prisoten, vendar zelo relativiziran, (6.) ti. faktor šuma, ki vedno vpliva negativno na sprejemnika oz. interpretatorja informacije v smislu deformacije informacije.
Kot otroci smo se takšen komunikacijski šum učili skozi igro »telefončki«; kjer je vsak »kanal« (torej otrok) deloval kot »noise source« oziroma izvor šuma, kar se je izražalo kot popačena informacija.


Sicer Shannon in Weaver trdita, da čeprav njun model izvira iz stopnje a), je ravno tako učinkovit na stopnji b) in c), kar je pa iz mojega vidika malce sporno zaradi prej omenjenih kulturnih in osebnih relativizacij.
Sprejemnik si bo vedno informacijo interpretiral na svoj način, četudi je komunikacijski prenos še tako učinkovit.
Kar nas pripelje do zaključka, da je način prenosa nujno pogojen z vsebino prenosa, oddajnika in interpretatorja informacije in posledično, absolutnega komunikacijskega modela ni; sploh če gledamo na komunikacijo iz vidika manipulacije (ko nekomu nekaj rečeš manipuliraš reakcijo).

Shannon in Weaver sta postavila odlično tehnično shemo komuniciranja, ki pa ne upošteva določenih socialnih faktorjev komuniciranja zaradi v štartu pretirano tehnično osnovane sistematizacije podatkov; je pa tukaj prisoten paradoks, da česarkoli se lotimo sistemsko, ignoriramo manjše faktorje, ki so vedno relativizirani glede na oddajnika in sprejemnika oz. interpretatorja informacij (socialno-kulturno okolje ipd.) in zatorej model ne more bit absolutno aplikativen.

Kaj mislite vi?

PS: Se opravičujem če sem zmedeno spisal; malce sem se spozabil in sem vse skupaj napisal v eni rundi.

6 comments:

Unknown said...

Res je vpliv informacije na prejemnika zelo individualne narave.
Vendar ne semo zanemariti, da je enako tudi s tistim, ki sporoča. Čeprav sporočevalec meni, da je njegovo sporočilo jasno in ga ni mogoče interptetirati drugače, ga je na nek način že "reinterpretiral" po svoje, ko ka je zasnoval v mislih in izustil/napisal/narisal ... Morda to naredi celo namenoma - svoje sporočijo skrije v šum, da ga lahko razberejo le nekateri, ali mu tako da večjo moč ... Šum se torej lahko pojavlja v celotni "verigi" sporočanja.

Sebastian said...

Se popolnoma strinjam s tabo Tanja; zato sem pa kritično-distančen do tovrstnih sistematizacij, sploh v komunikaciji.
In shannon-weaverjev model je po mojem mnenju zelo sigurna stvar; svojo sigurnost pa utemeljuje z zelo močno prisotno relativizacijo, ki ga izražata kot šum.
Gre se za dokaj preprosto komunikacijsko "enačbo", ki ima to močno prisotno relativno komponento šuma, ki lahko posledično upravičuje preveč motenj v komunikaciji.
Zato se mi zdi, da je njun model na točki b) in c) švoh, ker v ta šum lahko vstavita kakršnokoli motnjo v komunikaciji, ki je nista aktivno obdelala in se zgovarjata na šum.

Tanja pravi:
"Šum se torej lahko pojavlja v celotni "verigi" sporočanja."

Točno to. To so nam že v vrtcu dokazali z igrico telefončki.

lp

Marin Šantić said...

Tumačenje nivojov komunikacijskih problemov je tuki napisano iz stališča sociologije. Jazt tuki zdaj imam tolmačenje po Mollerupu ki je zgolj vizualno-tehničkega tipa, torej VK:

a) Koliko precizno (uvjerljivo) se da komunikacijski simbol prenesti - to je tehnički problem

b) Koliko precizno simbol-nosilec prenaša zaželjeno osebino - to je semantički problem

c) Koliko efektivno prenešena informacija provzroča zaželjeni učinek - problem efektivnosti znaka

Če po tem nadeljujemo raziskavo prihajamo do naslednjih vprašanj:

1. A je trademark dovolj vidan?
2. A se ga da razumet?
3. A na koncu provzroča zaželjeni efekt?

Obstaja še ena raziskava in sicer jo dela po tem Charles Morris. Ta raziskava se temelji na shemi Shannon-Weaver, samo tuki stvari gledamo v različnih nivojih: sintaksa, semantika i pragmatika.

Žal, ta stvar ni enostavna, na mojo lastno željo me je o tem učil Skalar. Škoda da se o tem nismo več učili na faksu, ker je to drugač osnova za vsaki CGP, ali za sploh začetak delanja CGPja.

Drugač, pragmatika i sintaksa pravzaprav niso toliko relevantni v logotipih, tako da mi v bivstvu lahko vzamemo Shannon-Weaver model kot osnovo za proizvodnjo kvalitetne komunikacijske grafika.

Tuki prilagam primer koliko resno lahko problem šuma vpliva na znak. V tem primeru druga kultura - sredina. In seveda, tuki je primer kako isti pomen ne more dat isti znak in zaradi tega sta dva znaka istega pomena.

Marin Šantić said...

http://flagspot.net/images/i/ifrcrc.gif

Marin Šantić said...

Našel sem še en logo ki ga je naredil genijalni Alan Fletcher za eno vodilno banko v Kuwaitu. Če logo gledamo iz perspektive zahodnega sveta bomo takoj dojeli za kakšno kulturno okolje, oziroma iz kerga konca sveta ta banka prihaja. Po drugi strani v arabskome jeziku se da v znaku prebrat za katero se banko gre, torej lahko rečemo da je Fletcherov logo odličen primer multikulturološkega prilagajanja in komuniciranja brez napak.

http://www.248am.com/images/cbklogo.gif

spela rihar said...

Predvsem se strijam z Marinom, da bi morali vsi bolj naštuderati teorije in prakse uporabe dobrih komunikacij brez šumov, saj se velikokrat pojavijo šumi ne le v vsakdanjem življenju, temveč tudi pri oblikovanju, saj se večina takoj spravi za računalnik in skuša v čim krajšem času ustvariti CGP brez pomiselka komu je sporočilo namenjeno, kdo je tukaj ciljna skupina? Torej konkreten premiselk in poglobitev sploh pri vizualnih komunikacijah, kjer je naša naloga zajeti vsaj ciljno skupino, če ne celo množico ljudi nenazadnje. Šum seveda dobrodošel le v primeru, ko hočemo namenoma podati informacijo zavito v celofan z rdečo pentljo in le tisti ki so dovolj zverzirani lahko razberejo resničen pomen tega šuma oz. neke vrste zavajanja.