Fiske; introduction to communication studies Shannon and Weaver's model

RAZMIŠLJA:SEBASTIJAN ŽETKO*

Komunikacijska študija Shannona in Weaverja se je razvijala med drugo svetovno vojno v telefonskem laboratoriju Bell v ZDA.
Njun primarni cilj raziskovanja je bila učinkovitost komuniciranja, skozi takrat glavna komunikacijska medija; telefon in radio.

Kot inžinirja, sta imela temu primeren tudi pristop; ukvarjala sta se namreč z učinkovitostjo prenosa podatkov, vendar, kot sama zatrjujeta, je njun model aplikativen na širšo množico človeškega komuniciranja.

Njun osnoven model komuniciranja je predstavljen kot tehnično-linearni binarni proces komunikacije, kar je poželo vrsto kritik; vendar sta iz tehnično-analitičnega vidika vseeno vspostavila dokazljivo preverjliv model komuniciranja, ki se je izkazal za delujočega.
Teorije so tudi, da naj bi naravno možgani delovali po binarnem sistemu; torej po principu da/ne ...
Če zadevo predstavim z banalnim primerom; vidim podobo, je to človek? (da), moški? (ne), torej je ženska; stara? (ne), torej je mlajša; je morda najstinca? (da), ima roza lase? (da) ima uhan v nosu? (da), to mora zagotovo biti Eva.
Za vsako stopnjo odločanja z da/ne se šteje kot en bit.
Vseeno pa seveda padajo kritike, da semantično dojemanje ni tako izčiščeno, saj imajo veliko vlogo kulturni dejavniki, ki pa jih sistem kot sam ne upošteva. Kulturni dejavnik ima na samo sporočilno vrednost lahko večjo težo kot sporočilo samo.

Njun model zajema predvsem tri stopnje:
a) Kako natančno se prenašajo obstoječi komunikacijski simboli (prvotni motvi za razvoj modela)
b) Kako natančno želeni simboli podajo želen pomen (problematika kulturnega relativizma)
c) Kako učinkovito prejeti pomen vpliva na želeni način postopka (problematika kulturnega in individualnega relativizma)

Kakorkoli že, v osnovi je model sestavljen iz petih ključnih elementov komuniciranja in sicer:
1. Vir informacij
2. Oddajnik
3. Kanal (radio, televizija, človeški glas, likovna kompozicija ipd.)
4. Sprejemnika, ki interpretira oz. rekonstruira »signal«
5. Cilj kjer sporočilo prispe

Obstaja tudi vedno prisoten, vendar zelo relativiziran, (6.) ti. faktor šuma, ki vedno vpliva negativno na sprejemnika oz. interpretatorja informacije v smislu deformacije informacije.
Kot otroci smo se takšen komunikacijski šum učili skozi igro »telefončki«; kjer je vsak »kanal« (torej otrok) deloval kot »noise source« oziroma izvor šuma, kar se je izražalo kot popačena informacija.


Sicer Shannon in Weaver trdita, da čeprav njun model izvira iz stopnje a), je ravno tako učinkovit na stopnji b) in c), kar je pa iz mojega vidika malce sporno zaradi prej omenjenih kulturnih in osebnih relativizacij.
Sprejemnik si bo vedno informacijo interpretiral na svoj način, četudi je komunikacijski prenos še tako učinkovit.
Kar nas pripelje do zaključka, da je način prenosa nujno pogojen z vsebino prenosa, oddajnika in interpretatorja informacije in posledično, absolutnega komunikacijskega modela ni; sploh če gledamo na komunikacijo iz vidika manipulacije (ko nekomu nekaj rečeš manipuliraš reakcijo).

Shannon in Weaver sta postavila odlično tehnično shemo komuniciranja, ki pa ne upošteva določenih socialnih faktorjev komuniciranja zaradi v štartu pretirano tehnično osnovane sistematizacije podatkov; je pa tukaj prisoten paradoks, da česarkoli se lotimo sistemsko, ignoriramo manjše faktorje, ki so vedno relativizirani glede na oddajnika in sprejemnika oz. interpretatorja informacij (socialno-kulturno okolje ipd.) in zatorej model ne more bit absolutno aplikativen.

Kaj mislite vi?

PS: Se opravičujem če sem zmedeno spisal; malce sem se spozabil in sem vse skupaj napisal v eni rundi.