BENETTON SI JE PREMISLIL

Na predavanjih smo se pri poglavju "Tržno komunicirnaje" precej pogovarjali o možnosti rabe oglaševanja kot komunikacijske forme za namene, ki presegajo zgolj prodajo blaga ali storitve ne glede na "stranske učinke".

Izpostavili smo tudi Benettonove kampanje, ki jih je napravil fotograf Toscani.
O tem je na tem blogu tudi pisala Anamarija Cej, ko je obravanavala teksta iz knjige "Obey the Giant", oblikovalskega kritika Ricka Poynorja.

Pred parimi dnevi sem v avstijski Lipnici našel prospekt za Benettonovo otroško linijo oblačil, ki je narejena v sodelovanju z družbo "Matel", proizvajalcem znamenitih lutk "Barbie."

V katalogu so na dvojnih straneh prikazane deklice, v določenem stilu poleg nje pa vedno lutka Barbie, ki je oblečena v istem stilu. Oz. najprej lutka na levi, potem deklica na desni. Že dolgo nisem videl kampanje, ki bi tako očitno vzpostavljala direktno identifikacijo potrošnikov z zrežiranim objektom poželenja.

Kako lahko še analiziramo tole kampanjo oz. zgornjo sliko?

FIRST THINGS FIRST 2#

Razmišlja: SARA JASSIM

Definicija manifesta je pravzaprav javna deklaracija z namenom, oz. usmeritve določenega gibanja in njegova motivacija ter razlogi za bivanje-obstajanje nekega gibanja, sekte, vlade ali skupine ljudi. Na področju oblikovanja obstaja manifest star več kot 40 let, ki je nastal iz potrebe po definiranju pravega smotra te stroke. Na žalost pa do danes ne vemo pravega in resničnega odgovora.

Britanski oblikovalec Ken Garland je leta 1964 napisal manifest z naslovom " First Things First " z namenom, da opozori in hkrati pozove oblikovalsko stroko pred propagandnimi strategijami oglaševanja. Kajti le-ta izrablja njihov (oblikovalčev) talent za oglaševanje nekonsekventnih proizvodov, ki ne prispevajo k napredku in blagostanju človeka oz. naroda. Ti proizvodi pa so tudi delno našteti v manifestu in sem spadajo mačja hrana, detergenti, afteršejvi, zobna pasta, cigareti, shujševalne diete, deodoranti...

Avtor meni, da v množici komercialnega hrupa ni mesta za oblikovalce ter predlaga, da usmerijo svojo pozornost in oblikovalsko znanje na projekte vrednejše za človeštvo, kot so oblikovanje knjig, sisitemi znakov, znanstvene in izobraževalne publikacije, film, celostne podobe... in vsi ostali mediji, s katerimi bi podpirali kulturo, izobraževanje, pravično trgovanje in zavedanje sveta okoli nas.

Manifest je podpisalo 22 oblikovalcev in vizualnih umetnikov. Štiri leta kasneje pa je Ken Garland zapisal, da to kar predlaga oblikovalcem, vizualcem in študentom je, način identificiranja z edinim pravim naročnikom, to pa je javnost. Ker je prav javnost tista, kateremu je produkt namenjen.

Do danes se t.i. moralni status v oblikovanju v povezavi z oglaševanjem ni nič popravil, prej obratno kot nam je znano iz predavanj , da znamka ne pooseblja več proizvoda, ampak je stanje veliko bolj alarmantno saj brand-znamka-logo prodaja življenski stil in zvestoba znamki je primerljiva z zvestobo in predanostjo do današnjih svetovnih religij. Ravno zato se je uredništvo revije za mentalno okolje Adbusters z pomočjo teoretika in novinarja Ricka Poynorja leta 2000 odločilo na novo napisati First things first manifest, katerega je podprlo in podpisalo 33 sodobnih oblikovalcev. V samem bistvu se vsebina novega manifesta ne razlikuje od originala. Najbolj očitno interpretirajo in trdijo, da oblikovanje-dizajn služi za ozaveščanje in informiranje, oglaševanje pa zgolj za prepričevanje, vsiljevanje in prodajo. Se pravi , da je prvo dobro, drugo pa slabo. Vendar pa je v oglaševanju denar in za oblikovalce, ki si tako plačujejo račune,je ravno ta eksistencionalno-finačni faktor ključen, da sodelujejo pri propagiranju praškov ,ki bodo v nas vzbudili čute in s tem posledično spolno slo... no comment

We're only in it for the money!...bi rekel vizionarski Frank Zappa in v tem kontekstu to drži, vendar zmrdovanja zoper komercialna naročila niso na mestu, kajti nekonsistentni oglaševalski produkti, katerim podporniki manifesta nočejo posvečati svojih sposobnosti in talenta, so ravno tisti s katerimi je javnost-ta , ki je najbolj pomembna-seznanjena. Namesto, da bi se izogibali zavajujočih korporacij, ki kot pravi Tibor Kalman, podpisnik FTF manifesta 2000, hočejo, da lažemo zanje, bi lako k zadevi pristopili z druge perspektive. Vseeno je večina slabo oblikovanih ali oglaševanih produktov, ki so danes na trgu v rabi vsakdanjega človeka-potrošnika, se pravi zakaj ne izobraževati in informirati z stvarmi s katerimi je javnost seznanjena, če ne že zasuta. Kot navaja oblikovalec uglednega studia Pentagram Michael Bierut, je bil od leta 1964 edini korak , ki je bil storjen v dobrobit ljudem na področju potrošništva objava sestavin in energijskih vrednosti izdelka na njegovi embalaži. Vendar tega "napredka" niso uvedli oblikovalci, ampak javnost in zagrizeni borci za pravice in okolje. Res škoda, da ni sinergije med oblikovanjem in oglaševanjem, kajti oblikovalci res lahko spremenijo svet na bolje, s tem, da za nas poenostavljajo zapleteno in iščejo lepoto v resnici.

Se pravi kot je rekel oblikovalec loga za TV mrežo CBS, Bill Golden, da se naše vizualno okolje izboljša vsakič, ko oblikovalec ustvari dober dizajn. Kar pomeni, da vplivaj na svet s tvojimi lastnimi sposobnostmi in če še nisi dovolj uveljavljen, da bi se prerinil v elitistične kroge tistih par srečnežev, ki se lahko preživlja le z kulturnimi naročili in se znajdeš z moralnim mačkom pred računalnikom, ko soustvarjata novi jumbo za radikalnokulinsveže bonbone, potem je edina rešitev, da privoščiš kupcu-potrošniku-ciljni publiki, ki je ne boš zlorabil- vsaj dobro- korektno oblikovan plakat, četudi boš zavoljo tega bil primoran začasno upokojiti avtorja tako kreativno nesmiselnega slogana.

Kar pa me pri tako radikalni pozi, ki jo zavzema nanovo napisani manifest najbolj žalosti, je dejstvo, da tudi podpisani strokovnjaki in oblikovalci nimajo " čiste kartoteke ", kljub temu, da so dovolj priznani in uspešni, da jim ni nujno sodelovati z oglaševanjem, ki se ga tako branijo. In res so ustvarili mnoga dela, ki so prispevala k vzvišeni podobi kulturne elite. Med ostalimi je za nas najbolj aktualen Erik Spiekermann, katerega nastop smo obiskali v okviru bienala fundacije Brumen. Med njegovo predstavitvijo smo zvedeli, da je pravi car in da ni on kriv za uspeh Audija ali Mcdonaldsa in da je to delal itak sam za keš .

Zdi se mi , da ne pretiravam, ko trdim, da je bila njegova predstavitev klofuta v obraz vsem nam študentom, profesorjem in tistim, ki iskreno verjamejo v kulturno moč oblikovanja, katero je želel vzbuditi avtor prvotnega FTF manifesta Ken Garland-zagotoviti vsakdanjemu potrošniku spoštovanje in težnja po izboljšanju! Tudi če je to samo škatla za pasje piškote.

p.s. Ne podcenjuj roke, ki te hrani...

VIRI:

adbusters.org

kodexdesign.net

idie.net

c.a.e.org

FIRST THINGS FIRST

Razmišlja: ANA GREGORIČ

Ko je leta 1964, Ken Garland v Londonu objavil svoj
 First things first manifest, je odprl debato, ki je
še zdaj aktualna. Objavljen je bil, ko je
ekonomija v Angliji doživljala razcvet.
Ljudje so boljše živeli,privošèili so si lahko veè,
razdalje so se krajšale, svet je postajal vse
manjši in potrošnikove želje so se iz dneva v
dan spreminjale.Prav tako je grafièno oblikovanje
priplavalo iz surovostipovojnih let in
je zaèelo pridobivati pomembnost in postajal je vse bolj
profesionalen in samozavesten.
Tako, kot je narašèala potrošniška populacija, so narašèale
možnosti delain zaslužka oblikovalcev. In prav kmalu je
zaslužek zasenèil odgovornost pri boju za boljše življenje.

Manifest je takrat podpisalo 22 vplivnih oblikovalcev,
(med njimi Edward Wright, Robert Chapman, Ray Carpenter,...)
ki so menili, da je oblikovanje pozabilo na njegovo
odgovornost pri oblikovanju vsakdana
in, da se preveè energije porabi za promocijo
nesmiselne potrošnje, in premalo energije zato ,
da bi pomagali ljudem pri razumevanju vedno bolj kompleksnega sveta.
Želeli so tudi razloèiti oblikovanje kot komuniciranje
in oblikovanje kotpreprièevanje, saj so menili,
da preveè oblikovalcev dela za reklamiranje
trivialnih izdelkov, namesto, da bi se osredotoèili
na bolj obstojne inpomembne naloge, kot so cestni
znaki, knjige, šolski uèbeniki, ... Takrat
so nekateri menili, da je ta manifest preveè naiven,
a je bilo kmalujasno, da so pravilno predvideli v
katero smer se bo oblikovanje razvilo.

Tako so leta 2000 pri reviji Adbuster dali pobudo
za ponatis First thingsfirst manifesta, saj so menili,
da oblikovalska industrija postaja vse
bolj apatièna in, da je izgubila obèutek za stvari,
ki zares štejejo.Pobudi se je pridružilo še 6 revij:
Emigre, Eye, Blue print, Form, Items
in The IEA Journal.First things first manifest
2000 so tako objavili v sedmih revijah
istoèasno,  obdržali so ton in v duhu prejšnega manifesta
so posodobili nagovor.

Namen Manifesta je bil stimulirati debato o  kulturni
in socialniodgovornosti oblikovalcev. Le ti so postali leni in
nekritièni ter»porabijo svoj oblikovalski talent
za promocijo pasje hrane«Ne zavedamo se ,da oblikovalci
krojimo vsakdan, smo »izdelovalci sodobne
stvarnosti«. Vse preveè oblikovalcev se obremenjuje s tem
kako stvarizgleda, namesto, da bi se osredotoèili
kakšen pomen nosi. Menili so, dase o tej temi premalo razmišlja
in, da je skrajni èas, da se odpre debata
okoli tega.Težko je spodbuditi mlade ustvarjalce,
ki so odrašèali v tej komercialni
klimi, da zaèutijo potrebo po spremembi.

Dandanes doživljamo oblikovanje na vsakem koraku, je del
našega življenja,tako zelo je zbanaliziran, da se
ga niti ne zavedamo veè.Oblikovanje ni neutralno,
je proces, ki prenaša vrednote na družbo, zato
je potrebno spodbuditi zavest oblikovalcev in izkoreniniti
že obstojeèeideologije. Dejstvo je, da so
 komercialna dela, tista, ki zagotovijo plaèo
in temu se ne da izognit, tovrstno oblikovanje bo vedno
obstajalo in ciljtega Manifesta ni ta, da bi
ga ukinil, ampak ta ,da bi nas opomnil, da ni
edini!

Link do First things first 1964 in 2000 :
http://idie.net/ftf2000-1964.html#FTF1964

Naomi Klein, NO LOGO

Razmislja: Akasa Bojic

Konec sedemdesetih let, se je logotipi iz notranje preselil na zunanjo stran oblacila. V tem trenutku je prevzel funkcijo cene na etiketi. Vrednost nosilca obleke se je postavla na ogled (Lacost, Ralph Lauren, Calvin Klein, Esprit..) Logotip je postal statusni simbol, in kot modni dodatek mngokrat prekasal velikost in funkcijo oblacila postavil v drugi plan. Logotip je “pohrustal” oblacilo.

Sredi devetdesetih let so podjetja, kot so Nike, Polo in Hilfiger naredila naslednji korak. Znamcila niso le izdelkov, temvec tudi zunanjo kulturo. Posegala so v podobe mest, glasbo, likovno umetnost, filme, revije, sport in sole. S sponzoriranjem so segla v svet in si lastila njegove drobce kot oporisca za imena svojih znamk. Logotip ni vec samo dodatek, temvec glavna atrakcija.

Meje med sponzorstvom in sponzorirano kulturo so povsem izginile. Toda to ni bil enosmeren proces. Medijske osebnosti so se hotele vkljuciti v igro znamcenja. To, kar je bilo nekoc proces prodaje kulture sponzorju za doloceno ceno, je nadomestilo partnerstvo med znanimi ljudmi in blagovnimi znamkami.

Kritik oglasevanja Matthew McAllister pravi:

“Ce sponzorstvo na eni strani povzdiguje korporacijo, socasno razvrednoti sponzoriranca…postali so podrejeni promociji, ker v sponzorskem umu in simboliki dogodka obstajajo samo zato, da promovirajo. To ni toliko umetnost zaradi umetnosti kot umetnost zaradi oglasa.”

Podjetja se niso vec zadovoljila s tem, da se na rokovskih koncertih pojavljajo logotipi in panoji. Utrli so novo pot pri kateri je znamka sponzorskega podjetja povsem zasencila nastopajoce zvezdnike. Namesto da bi bilo podjetje sponzor razstave, je le to pokupila dela vec obetavnih umetnikov in priredilo svojo lastno razstavo s svojim sloganom.

Znamka je infrastruktura dogodka, umetniki pa so zgolj njeno masilo Svoje znamke podpirajo z znanimi osebami in si kljub temu prizadevajo ohraniti tekmovalno prednost.

Na vsakoletnem seznamu “100 vodilnih v marketingu” po izboru masecnika Advertising Age se je leta 1997 med blagovnimi znamkami znasla skupina Spice Girls. Znamke in zvezdniki so postale eno in isto. To pa pomeni, da postanejo tudi tekmeci za velike dobicke, povezane s prepoznavnostjo znamk. V danasnjem casu je tudi vedno vec zvezdnikov s svojimi lastnimi blagovnimi znamakami. Glasbeniki niso se nikoli tako agresivno tekmovali z znamkami, saj ustanavljajo konfekcijske znamke, kozmetiko, restavracije…

Clan skupine Wu-Tang Clan pa pojasnjuje: “ Glasba, film, oblacenje, vse to je del kolaca, ki ga delamo. Leta 2005 utegnemo v Nordstromu prodajati pohistvo.”

Naomi Klein pa postavlja vprasanje: “Ali si upate dovolj na siroko zacrtati meje svoje znamke?”

No Logo razkriva skrivnosti znamk, ki se skrivajo za globalnim omrezjem in nastopa kot protiuterz in razsciscevalec/ociscevalec onesnazenega, ter agresivnega medijskega prostora. Agresivnosti, ki je agresivna v teoriji, pa ni vedno nujno prisotna v praksi. Lep primer je Stingovem koncertu v Ljubljani, katerega svetovno turnejo je sponzoriral Compaq. Logo je bil plasiran diskretno, na vstopnici in ob janavi koncerta. Njegova agresinvost bi se zacutila sele s televizijskim prenosom, ko bi med oglasnimi vlozki prekinjal vznesenost publike in odpirali poti nastopa ostalim blagovnim znamkam. In Andy McDovell za Loreal, ter Demi Moore za Versace sta pravi balzam za oci po reklami za Rex. Zakaj pa ne?

Rick Poynor, »Sentenced to buy« in »Shopping on planet irony«

Razmišlja: Anamarija Cej


SHOPPING ON PLANET IRONY:

1. devetdeseta leta so bila leta ironije; dekada ironije

2. temelji le tega so bili osnovani ze leta 80

3. ironija postane rutina

4. ironija je bila vsenamenska oblika zascite

5. ironija je nasitila vsako obliko realnosti (casopisi, tv, filme, zasebne zveze, modo, oblikovanje in oglasevanje)

6. brez ironije si bil preprosto cuden

1. italijanska modna hisa DIESEL ze vnaprej »cuvaj« tega trenda

2. deluje ze prej, a z letom 91 naredi svetovni preboj z oglasevalsko kampanjo

3. oglasevalska kampanja: hoteli so, da bi se ljudje sprasevali, razmisljali in reagirali

4. DIESEL nikoli ni hotela biti kot ocitna italijanska znamka

5. merila je na linguo franca ameriske globalisticne kulture...

Prav zato tudi ime DIESEL

1. oglasujejo v angleskem jeziku, tudi v Italiji

2. prve reklame so ponujale precej direkten, satiricen, ironicen pogled na oglasevalsko zahtevo...ponuditi boljse zivljenje skozi potrosnjo...FOR SUCCESFUL LIVING

3. koketirali so s tobacno industrijo in tudi z orozjem

4. istocasno tudi Benetton oglasuje kontraverzno

5. potem udarijo z ekscentricnostjo

6. za svojo postmoderno oglasevalsko zabavo uporabljajo material iz okolja druzine, religije, politike...

7. leta 98 oglasujejo v Severni Koreji

8. izpostavljen je problem njihovega, Benettonovega in njim podobnega oglasevanja...

Oglasevanje je neprimeren prostor/medij za nosenje druzbene razprave

9. novinarji kritizirajo tako oglasevanje in pravijo...sokira in verjetno deluje na nekem globljem nivoju, ki ga se sami oglasevalci ne razumejo

10. DIESEL hoce biti globalna znamka, ceprav je globalizem postal ena bolj spornih on emocialnih konceptov novega stoletja

11. ironicno oglasevanje je napravljeno s strani Rossa, Dasa in Marchioria in je avtenticna ekspresija kdo oni so

12. ironija je, da so vrednote za katerimi stojijo povsem tradicionalne(preprostost, iskrenost, vdanost in strast)

13. DIESEL se ne trudi prodajati uniform, ponujajo neformalno paleto moznosti, ki jo lahko kombiniramo z drugimi znamkami in ustvarimo nek svoj stil

14. pravijo, da bodo z ironijo nadaljevali

SENTENCED TO BUY:

1. ulični plakat je močnejši od časopisa in interneta...

2. benetton je kampanjo vodil zunaj svojih trgovin / javno oglaševanje, kampanja ni sledila stilu v trgovinah / ločili so politično stališče od prodaje

3. v dveh letih delovanja je benettonova kampanja zapustila impresivno delo / amerika je v roku 25 let usmrtila 600 ljudi

4. novinar in oglaševalec = politika in reklama

5. Ken intervjuva 25 moških in 1 žensko, ki čakajo na usmrtitev, designer jih fotografira

6. Državnih sankcij, dovoljenje oz. odredba za smrt z zadušitvijo, zastrupitev in elektrošoki se veliko ameriških politikov ne upa komentirat / zaradi volilnih glasov. Tema brez komentarja, tabu tema v politiki amerike...

7. kaj ima legalno ubijanje in obleke skupnega. Če se nehamo to spraševati bomo v težavah, ker se izbriše meja med poročili in oglaševanjem...

OBNOVA TEKSTA »SENTENCED TO BY« oziroma »OBSOJENI NA NAKUP«

1. razlaga likov:

- osemletna hčerka = mentalno najpreprostejši nivo zaznave oglasa

- novinar = politika

- kreativni direktor = reklama / oglaševanje

- obsojenec na smrt = ključ kontraverznega oglaševanja

- amerika = ključ kontraverznega oglaševanja

- avtor članka = vez med liki

2. scena:

- ulica = načrtno speljana pot za ljudi in vozila na koncu katere je plakat

- trgovina = ljubko okolje namenjeno kupovanju in prodaji, ki je ločena od politike

- zapor = zavod za izvržbo državnih sankcij in odlokov

- koorporacija = gospodarska organizacija zaradi monopola

MOČ ULIČNEGA OGLAŠEVANJA

Benettonov plakat na ulici z napisom »OBSOJEN NA SMRT« napisan čez sliko Afroameričana. »kaj to pomeni? ...Kaj ima smrtna obsodba skupnega z oblačili?«. Kontradikcija med vsebino in Benettonovim logotom, prisili opazovalca k pozornosti.

Z lahkoto, bi spregledal Benettonovo časopisno reklamo z istim motivom. Lahko bi surfal po netu in se ne bi zmenil za Benettonovo internetno stran, ki predstavlja celotno oglaševalsko kampanijo »Mi v vrsti za smrt«.

KAJ SE DOGAJA...?

V Benettonovih trgovinah ljubko opremljenih ni nobenega znaka reklamne kampanije... Ideja, da bi zunanjo kampanjo »Mi v vrsti za smrt« prenesl tudi v trgovino bi bila popolnoma absurdna... Tukaj se kupec osredotoči na ponudbo in lastne potrebe.

REZULTATI IMPRESIVNEGA 2'5 LETNEGA DELA

OGLAŠEVANJE IN POLITIKA

Kreativni direktor in novinar fotografirata in itervjuvata 25 moških in 1 žensko obsojenih na smrt. Razpravljata in uporabita državne sankcije, dovoljenja in odloke zadušitve, zastrupitve in elektrošok o katerih se veliko ameriških politikov ne upa diskutirat, da bi ne izgubili volilce. Benettonova kampanja »Mi na vrsti za smrt« impresivno uporabi legalno ubijanje v Ameriki, kjer so v zadnjih 25. letih usmrtili že 600 ljudi, medtem ko večina civiliziranih držav smatra smrtno kazen za popolnoma nesprejemljivo...

Benetton temu političnemu stališču in vprašanju doda svoj logo in s tem odpre novo dimenzijo, da kot super znamka, ki sodeluje pri oblikovanju kulture lahko izrazi svoje mnenje in se vmešuje v resne družbene zadeve na eni strani, po drugi strani pa jih izrablja kot del neusmiljenega trenda za oglaševanje svoje znamke. Oglaševanje postane poročilo in reklama z končnim zaključkom, da opazovalec poln šokantnih poročil preusmeri pozornost na lepši del, reklamo.

POLITIKA IN OGLAŠEVANJE

Korporacija, ki se vmešava v resne družbeno politične zadeve za svoje potrebe mora pod pritiskom zaključit s provokacijo, da ne ogrozi svojega monopola. Kreativni direktor odstopi. Obsojenec na smrt upa, da bo njegovo dekle videlo katalog. Usmrtijo ga po sedmih letih čakanja v vrsti za smrt.

ZAKLJUČEK

Oglaševanje v vse hujši konkurenci in izobilju na tržišču ne izbira več sredstev,... Pojavlja se večplastno, abstraktno in predvsem drugačno. Ne teži k razumevanju, zaide popolnoma drugam in se še z večjo močjo vrne... Oblikuje kulturo, spreminja mišljenje, postaja angažirana in to enostavno le za to, da ne pozabimo na korporacijo, ki nas tako spremlja v vsakodnevnih opravilih in dogodkih. Zapečati dogodke. Prilasti si trenutke in to na tako sugestiven način, da se jih ne da več uporabit, ker postanejo njihov slogan...

Ne morem mimo Benettonovega plakata na katerem je bila uniforma padlega hrvaškega vojaka... benetton je vse, vojna, poročila, kamuflažna oblačila, politika... in slogan UNITED COLORS OF BENETTON, brez veze in hkrati tako različno, da v zavesti eno postane drugo, grdo ne obstaja brez lepega. Oboje je dejstvo in mi izberemo. Ironija?! Kot princeska je z opico lepša...

Branding

V kontekstu mojega zadnjega predavanja z naslovom "Branding", je zanimivo prebrati par interjujev z Douglasom Rushkoffom, v zvezi z njegovo zadnjo knjigo "GET BACK IN THE BOX: Innovation from the Inside Out."

Intervjuje najdete
tukaj.

Njegov blog pa med linki na desni strani našega bloga.

Naslednji tekst

Ker si nihče ni izbral Fiskejevega teksta je naslednji tekst, ki ga bomo obravnavali na blogu:
Rick Poynor »Alternative by design?« Prispevek naj bo poslan na moj mejl do nedelje 27.11, do 20h. Oliver Vodeb

Douglas Kelner, »Media spectacle«

Razmišljata: Sara Jassim in Neja Engelsberger

Za francoskega teoretika Guya Deborda spektakel združuje in razlaga raznolike kulturne fenomene, ki se manifestirajo s pomočjo medijev in cilja na potrošniško družbo. Spektakel je svetovni nazor, pogled na svet ter se predstavi kot nedosegljiv, pozitiven, suveren. Poslužuje se spektakelske vizualne prezence,zato, ker je vid kot pravi Debord najbolj abstrakta in misticirana korespondenca generalne predstave o sedanjem svetu.

Avtor članka Debordovo abstraktno pojmovanje spektakla razširi in ga definira z navajanjem različnih primerov oz. kulturnih fenomenov v sodobni druzbi in predstavi zgodovinski prerez dogajanja in razvoja spektakla, (ki je se je odražal skozi zgodovino v Antiki, Rimu-Kruha in iger, ..) .

Avtor-Kellner trdi, da so medijski spektakli tisti fenomeni medijske kulture, ki poosebljajo osnovne vrednote sodobne družbe. S svojo ekstravagantno in zavajujočo medijsko prezenco, močno izoblikujejo in vplivajo na misel in akcijo. Za Deborda je ravno spektakel orodje za depolitizacijo in pasivizacijo in po njegovem konceptu spektakla je spektakel integralno povezan z konceptom separacije, pasivizacije in če je vsesplošno prisoten in vsestransko konzumiran, aktivno oblikuje naše življenje. S tem ko je subjekt ne loči med potrošnjo in produkcijo ter pasivizacijo in separacijo, je odtujen od svoje potencialnosti za kreativnost in domišljijo. Se pravi, če konkretiziram Debordovo teoretsko plat spektakla, lahko povzamem, da se družba spektakla širi predvsem skozi neobremenjene kanale potrošnje, storitev in zabave, ki jih diktira puhla oglaševalska srenja. Le ta je šla že tako daleč, da se pojem spektakla udomačil v sferah našega vsakdanjega življenja. Tako kot Debord pravi, da je spektakel tisti moment , ko je potrošnja zapolnila vse pore našega vsakdanjega življenja. Debord predstavi tudi alternativo spektakla in sicer z projektom, oz. konceptom Situacionalistov, kjer indviduum sam oblikuje oz. (samo)regulira tok, aktivnost svojega življenja.

Ekonomija spektakla.

Spektakelska kultura se je kot ze receno, razsirila na vsa podrocja vsakdanjega zivljenja. Ce zelijo komercialna podjetja prosperirati na vedno bolj konkurencnem trziscu, morajo vkljucevati zabavno noto. Ta t.i. FUN FACTOR se pravtako odraza v oglasevanju, delovnem okolju, internetnih straneh...ce skrajsam, ponuditi je treba vedno vec zabave, zaposliti potrosnika in posledicno iz njega izvleci kar najvec denarja Naslednji nujni korak podjetja je, da ostane vedno na oceh, da je s svojo prepoznavno podobo vseskozi prisotno. PR, MARKETING in OGLASEVANJE tu igrajo kljucno vlogo. ZVEZDNISTVO in ZVEZDE, ki so nekaksne ikone te medijske kulture postajajo trademarki, ki prodajajo svoj produkt in podobo, ter pomenijo spet nek dodaten prepricevalni element, ki potrosniku diktira njegov okus, stil, obnasanje in s svojo vzviseno prezenco naredi potrosnika pasivnega in ubogljivega. Znotraj "kulture spektakla" se kot ze povedano spektakel zajeda in kaze v raznoraznih oblikah in podrocjih. Tudi FILM(zlasti holivudski), ki je v svojo formo in stil inkorporiral spektakel ter z vrhunsko tehnologijo in posebnimi efekti dosegel najvecjo popularnost, se sicer ze od nekdaj kaze v spremljavi nedosegljivega sanjskega holivudskega sveta glamurja, publicitete, mode in uspeha. V zelji po vkljucevanju, potrosnik sledi blagovnim znamkam, ki se prikrito pojavljajo v filmu kot posledica (oglasevalske strategije)"product placementa". Tudi TELEVIZIJA ze od svojih zacetkov dalje pomeni promotorja potrosniskega spektakla, njegovih life-style artefaktov, sportnih, politicnih in zabavnih spektaklov, senzacionalnih novic in oddaj (od nekoc popularnih X-files, do vse bolj navzocih reality showov, kjer so se njegovi protagonisti pripravljeni kakorkoli ponizati zavoljo pet minutne prisotnosti v medijskem spektaklu). Tudi podrocja kot so arhitektura, GLEDALISCE, MUZEJI ne ostanejo nedotaknjni, celo HRANA dobiva spektakelsko, vcasih celo fetisisticno podobo, kjer stoji njen vizualni aspekt na prvem mestu. Centralna domena spektakla je ze od nekdaj MODA, njeni kreatorji pa postajajo prave zvezde. Potrosniskemu svetu vseskozi diktira kaj je in in kaj je out. V ta namen pogosto izrablja medijske osebnosti; tu gre omeniti se GLASBO, ki s spektakularnimi videospoti, koncerti in erotiko podaja smernice stila, mode, lepote in osebnosti. EROTIKA sama pa je tako ali tako glavna sestavina oglasevanja, pa naj gre za jogurt, pivo ali pa mobino telefonijo. Nenazadnje se spektakel odraza se na video in racunalniskih igricah, ki s tekmovalnim in nasilnim tonom spektakelsko nagovarjajo najstnike. Spektakelskih oblik se posluzuje nenazadnje tudi terorizem, ki vsakdanje stvari transformira v orodja za spektakularni teror.

V prebranem članku, kjer avtor podrobneje analizira vpliv in način medijske prezence različnih kulturnih fenomenov in jih predstavi z konkretnimi primeri, bi lahko dodali analizo drugega avtorja. To je D. Ruschoff, avtor knjige Coercion, kjer v poglavju Spectacle, z igrivo kritiko distance nazorno opiše fenomen športnih spektaklov. Športni dogodki še zdaleč niso več prostor, kjer lahko zgolj podpiraš borben, športni duh,

ampak ,je spektakel korporativnih logov, reklamnih oglasov, oznamčenih nagradnih iger, ter razno raznih sublimnih načinov vsiljevanja. To se odraža tudi v našem prostoru, ko smo vsi zgroženo navijali za našo -mercatorjevo Joli ali pa trepetali za Telekomovim Humarjem. A to so zgolj najbolj očitne oglaševalske strategije.

Zgoraj navedeni primeri razlagajo kako je medijski spektakel zavzel vsa področja, od ekonomije, kulture, vsakdana do politike in vojne. Pričujoči tekst služi k objasnjevanjui razvoja spektakla in k vzpostavitvi kritične teorije trenutnega časa, ki nam razlagajo trenutna stanja v družbi, o medijski kulturi v ameriki in o potrošniški družbi. Z analizo kontradiktornih in obratnih spektaklov, pa dobimo vpogled, kako se nek kulturni fenomen preobrazi iz statusnega simbola v ciljno tarčo protikorporacijskih gibanj.

Chuck D in Lars Ulrich »Napster- pro in contra«

Razmišlja: LEON VIDMAR

V ameriški kontaktni oddaji, imenovani Charlie Rose show, se je odvijala razprava med dvema najslavnejšima zagovornikoma svojih stališč, Chuck D-jem in Lars Ulrich-om. Prvi je raper skupine Public Enemy, ki podpira široko popularno spletno stran Napster, drugi pa bobnar legendarne Metallice, ki strani nasprotuje.

Napster omogoča prosto izmenjavo popularne glasbe na internetu, se pravi, lahko originalne digitalne posnetke prekopira vsak in to zastonj. To je posledično pripeljalo Napster do neskončnih tožb s strani umetnikov in glasbene industrije, ki hočejo stran ukiniti. Med drugimi jih toži tudi Metallica, ki vztraja, da Napster prepreči dostop več kot 300.000 »fanom«, ki so si »download-ali« njihovo glasbo.

Lars Ulrich-u gre predvsem za to, da ima glasbenik (umetnik) kontrolo nad uporabo svojih originalnih del po internetu. Moti ga nespoštovanje intelektualne lastnine. Meni namreč, da dandanes uporabnik interneta ne upošteva avtorskih pravic. Le-ta je prepričan, da vse kar pride skozi njegov računalnik, je njegova lastnina. Zaradi takšne zlorabe umetnik izgubi marsikaterega kupca. Ulrich se ne osredotoča toliko na denar, ki ga ob tem izgubi, temveč bolj na podporo s strani oboževalca. Kajti s tem, ko poslušalec kupi njegov cd, pokaže spoštovanje do njegovega dela in dejansko poplača na nek način njegov trud. Tako pa se je zaradi Napsterja izoblikovala mentaliteta ljudi, da imajo pravico do brezplačnega izdelka samo zato, ker jim tehnologija to omogoča. S tem pa se bo način trženja popolnoma spremenil. Poudarja, da so za Napsterjem investitorji, ki bodo s to storitvijo pridobili ogromen znesek denarja. Toda, mar ni bolj logično, meni Ulrich, da umetnik profitira za svoje ustvarjanje?

Edino, s čimer se strinja s svojim nasprotnikom je to, da Napster omogoča še neuveljavljenim glasbenikom, da se jih sliši. Meni tudi, da bi lahko Napster najprej vprašal vse glasbenike, če želijo sodelovati pri tej storitvi.

Chuck D pa gleda na Napster kot na novo verzijo radia. Leta 1967, ko je nastal FM radio, je bilo veliko polemike okoli tega, da bodo glasbeniki ob prodajo svojih plošč, še posebej ko so prišli na tržišče radio-kasetofoni. Vendar do tega nikakor ni prišlo, ampak je celo pospešilo prodajo. Chuck D je prepričan, da se bo podobno zgodilo tudi sedaj. Zaradi napredka tehnologije se spreminja in globalizira način izmenjave, distribucije in prikazovanja glasbe. S tem imajo možnost tudi tisti, ki nimajo založbe, da se jih sliši po celem svetu in ti bodo popolnoma izkoristili to možnost. Kajti glasbena industrija je imela že od nekdaj kontrolo nad umetnikovo usodo. Ona je odločala, kaj se bo poslušalo preko medijev. Zdaj pa se je to spremenilo. Moč je prešla nazaj k ljudstvu, le-to odloča kaj bo poslušalo. Toda kljub temu, da imajo možnost dobiti glasbo brezplačno, pa je Chuck D prepričan, da bodo vseeno podpirali glasbenika s tem, da bodo tudi kupili njegov izdelek. Predvsem pa poudarja to, da se temu novemu načinu nima smisla upirati, ga ukinjati, temveč se mu je treba prilagoditi, ga spraviti sebi v prid.

Na nek način se strinjam z obema. Namreč nekako zaščititi intelektualno delo se mi zdi pravilno. Menim, da bi moral Napster dovoliti »downloadanje« glasbe, ampak ne originalnih digitalnih posnetkov, ampak posnetek slabše kvalitete. Če pa bi želel poslušalec imeti original, bi moral zanj odšteti določen znesek. S tem bi pokazal podporo avtorju. Prednost »downloadanja« se mi zdi predvsem v tem, kar zagovarjata oba zgoraj omenjena, in to je, da se lahko neuveljavljeni avtorji sploh predstavijo svetu, brez podpore založbe. Tudi takšni, ki nimajo kapitala, da bi vlagali v promocijo. Prav tako se mi zdi predvsem pozitivna stran Napsterja in njemu podobnim stranem v tem, da lahko navaden smrtnik pride do skoraj katerekoli posnete glasbe na svetu. S tem ima možnost tako velike izbire, kakršne ni imel še nikoli prej.

Živimo v svetu, ki se spreminja in razvija hitreje kot kadarkoli prej. Za preživetje na tem svetu se je potrebno prilagajati, da bi ga lahko kasneje z majhnimi koraki spremenili.

Theory is a Good Idea by Matthew Soar

Razmišlja: KATARINA GOLTEZ

Najprej naj začnem, da je težje. Težje kot je videti na prvi pogled in predvsem ni tako splošno. Že ko prebereš sam naslov veš o čem bo tekla beseda in vse skupaj se ti zdi nekako samoumevno. Če pa se spraviš v podrobnosti (tu jih je bilo le par strani), ugotoviš da je analiza in razčlenjevanje stvari precej zahtevnejše delo, sploh če želiš biti nadvse korekten. In prav tako je s samim oblikovanjem. Lahko se stvari lotiš (iz strani oblikovalca) precej na splošno, torej dobiš neko 'nalogo' in jo začneš graditi na prvih asociacijah ki ti padejo na pamet. Vendar kdo si, da bi sodil? Oziroma, ali veš dovolj, da smeš ustvariti nekaj brez 'prave' podlage?

Prave? Pravilno? Kaj je pravzaprav sploh pravilno? Sam avtor pove, da je na področjih kot so umetnost, politika, kultura težko govoriti o tem kaj je prav in kaj ne. Grafično oblikovanje je precej resnejše in predvsem odgovornejše delo kot si nek posameznik mogoče predstavlja. Pa ne zaradi vsega likovnega znanja in obvladanja določenih orodij kot so računalnik in grafični programi itd. Ni zgolj asociativno induvidualno izražanje neke ideje oz. raje informacije temveč je pravzaprav vzgajanje družbe in ustvarjanje kulture v nekem prostoru. Predvsem v današnjem prostoru, ki je zasičen z neštetimi 'nepomembnimi' informacijami.

Vendar bi tu izpostavila še eno vprašanje: kaj pravzaprav je grafični oblikovalec? Predpostavljam, da je osnovna motivacija posameznika, da postane oblikovalec, predvsem neka likovna ali pač izrazna nadarjenost, ki pa v večini primerov (lahko se motim) izvira iz samega sebe. Torej izražanja sebe. Lahko pa ima le svoj način izražanja. Vprašanje je: koliko se je obliovalec 'dolžan' ukvarjati s teorijo nasploh ali je pač le kreativec, ki zna upravljati z določenimi orodji in likovni jezik. Pa vendar je tudi likovni jezik osnovan na percepciji človeka in s tem družbe. Trenutno obstoječe, ki pa se je razvila iz preteklosti oz. preteklih obdobij. Torej je nujno potrebno, če želi biti konsistenten v času in prostoru v katerem deluje, da le tega dobro pozna. Tu govorim predvsem o semiotiki, ki jo posameznik/oblikovalec že pozna in jo hkrati spoznava in odkriva skozi čas, glede na modo, trende ipd.

Mislim, da je v prvi vrsti najpomembnejša vrednota oblikovalca ali pač avtorja, izoblikovano mnenje. Etika, morala. Kdorkoli se misli ukvarjati z mediji MORA imeti izoblikovane vrednote in verovanja. Le ta pa ne more biti izoblikovana iz principov, strahu ali celo zato, da bi imeli le lastno korist ali potrditev. Vrednote se oblikujejo na podlagi lastnih izkušenj in okolice, družbe in kulture. In tu je potrebno precej vedenja in hkrati teroije v smislu argumentacije pro in contra. Kajti šele z širino lahko zreduciraš stvari na manjše segmente, za katerimi stojiš in ki s časoma oblikujejo osebnost. Saj kot sem že omenila, grafično oblikovanje ni zgolj vizualizacija in podajanje neke informacije, temveč predvsem danes na njem sloni cela prihodna kultura. Ki pa je sestavljena iz ljudi, družbe, ki absorbira pač tisto kar jim ponudiš in po večini ne ocenjuje kakovosti temveč bolj inovativnost ter ne išče znanja temveč informacije. In če bomo v medijih dopuščali takšno posploševanje se lahko upravičeno sprašujemo, kakšne bodo (in so že) vrednote in s tem kakovost življenja.

In grafični oblikovalci, kot nekakšni katalizatorji med naročnikom (torej kapitalistom) in ciljno skupino oz. družbo, ne smemo dopuščati, da se za ceno profita še naprej 'poneumlja' maso ljudi.

Malo naivno verjetno, vendar upanje umre zadnje.

Seznam izbranih, obveznih tekstov za razpravo na blogu in izpitna literatura

Tekste iz spodnjega seznama obvezne študijske literature najdete v naši knjižnjici.
Vsakdo si naj izbere tekst, ki ga najbolj zanima. Pri nekaterih tekstih sem dopisal "za dve osebi", kar pomeni, da lahko tekst, zaradi malo večje zahtevnosti, obdelujete v paru- kar pa seveda ni nujno.


Bodite pozorni/e na vrstni red tekstov, tako, kot so označeni na spodnjem seznamu. Po tem vrstnem redu boste tekste tudi obdelovali/e.

Na uvodnem predavanju smo se dogovorili, da mi bo tisti/a, ki bo na vrsti, po mejlu na naslov -oliver at memefest dot org-, poslal/a tekst do najkasneje vsako nedeljo zvečer, da ga lahko objavim na blogu. Razprava o vsakem novem, na našem blogu objavljenem tekstu, bo tekla od takrat dalje. Naslednji tekst bo potem objavljen na blogu spet naslednjo nedeljo in tako dalje...


Seznam tekstov po vrstnem redu obravanve:

1. Chuck D in Lars Ulrich »Napster- pro in contra«

2. Matt Soar, »Theory is a good idea.«

3. Douglas Kelner, »Media spectacle« (možno za dve osebi)

4. Fiske, »Introduction to communication studies« (Shanon in Weavers model)

5. Rick Poynor from »Obey the giant« ( »Alternative by design?«)

6. Rick Poynor izsek iz »Obey the Giant« (»Sentenced to buy« in »Shopping on planet irony«)

8. Izsek iz »No logo«, Naomi Klein

9. First things first Manifesto

10. Thomas Frank, izsek iz »Conquest of cool«

11. Dawkins, izsek iz »Selfish gene«.

12. Rushkoff, izsek iz »Nowhere to hide«

13. Peoples communication charter

14. Jan van Toorn, "Communication design: a social practice« (možno za dve osebi)

15. Marshal Mcluhan, «Media is the message/Media-hot and cold« (možno za dve osebi)

16. Lewis Hide, izsek iz »The gift, imagination and the erotic life of property« (možno za dve osebi)

17. Douglas Kellner, »Boundaries and Borderlines«:Reflections on Jean Baudrillard and Critical Theory (možno za dve osebi)

18. Oliver Vodeb, Oblikovanje je javni govor. Časopis. za kritiko. znanosti., 2005, letn. 33, št. 222, str. 301-315.

19.Tony Fry, Design Futuring, str.52-70, Design as redirective practice

20.Oliver Vodeb. Družbeno odzivno komuniciranje 2008, str.154-171, Družbeno odzivno oglaševanje

21. Mark Dery, Culture Jamming: Hacking, Slashing and Sniping in the Empire of Signs (možno za dve osebi)

IZPITNA LITERATURA:

Oliver Vodeb(2008) Družbeno odzivno komuniciranje, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana

Dobrodošli/e!

Dobrodošli/e na blogu predmeta "Teorije in prakse medijev in komuniciranja." V prihodnjem študijskem letu bo to virtualni dom naših razprav o temah, ki jih bomo obdelovali na samih predavanjih in tekstih-vaši obvezni literaturi.

Služil nam bo kot alternativni in dopolnjujoči medij predavanjem, preko katerega bomo razpravljali o sprotnih refleksijah za katere nam bo morda na samih predavanjih zmanjkovalo časa. Blog pa predstavlja tudi drugačno naravo razprave, saj misli, ki jih v neposredni komunikaciji včasih ne moremo tako hitro oblikovati lahko na tem mestu premišljeno in z distanco časa izrazimo. Naš študijski blog predpostavlja redno argumentirano pisno (in vizualno) refleksijo študijskih tem. Za vsako argumentacijo pa je potrebno določeno znanje, ki bo v tem primeru temeljilo na predavanjih, tedenskem študiju obvezne literature ter refleksiji vsakodnevnih komunikacijskih in medijskih praks.

Razmišljanja o predelani literaturi bo vsakdo izmed vas po naprej določenem vrstnem redu objavil na tem blogu. Na začetnih predavanjih bomo skupaj določili, kdo bo obdelal katero temo, celoten razred pa bo seveda vabljen k redni razpravi v prostoru za komentarje.

Blog aplikacija omogoča v glavnem prostoru za objavo ( "main post") tudi objavo vizualij, kar je za nas praktično in pomembno.

Za morebitna vprašanja ali ideje uporabite prostor za komentarje ali pa jih postavite na samih predavanjih.

Za začetek preglejte seznam linkov na desni strani, ki pa ga bomo s časom (skupaj) še razširili.

Veliko uspeha vam želim, Oliver Vodeb


(Avtor zgornjega oblikovalskega dela je Carley Hammond, University of New South Wels, Avstralija. Delo je bilo prijavljeno na Memefest 2005)