Definicija manifesta je pravzaprav javna deklaracija z namenom, oz. usmeritve določenega gibanja in njegova motivacija ter razlogi za bivanje-obstajanje nekega gibanja, sekte, vlade ali skupine ljudi. Na področju oblikovanja obstaja manifest star več kot 40 let, ki je nastal iz potrebe po definiranju pravega smotra te stroke. Na žalost pa do danes ne vemo pravega in resničnega odgovora.
Britanski oblikovalec Ken Garland je leta 1964 napisal manifest z naslovom " First Things First " z namenom, da opozori in hkrati pozove oblikovalsko stroko pred propagandnimi strategijami oglaševanja. Kajti le-ta izrablja njihov (oblikovalčev) talent za oglaševanje nekonsekventnih proizvodov, ki ne prispevajo k napredku in blagostanju človeka oz. naroda. Ti proizvodi pa so tudi delno našteti v manifestu in sem spadajo mačja hrana, detergenti, afteršejvi, zobna pasta, cigareti, shujševalne diete, deodoranti...
Avtor meni, da v množici komercialnega hrupa ni mesta za oblikovalce ter predlaga, da usmerijo svojo pozornost in oblikovalsko znanje na projekte vrednejše za človeštvo, kot so oblikovanje knjig, sisitemi znakov, znanstvene in izobraževalne publikacije, film, celostne podobe... in vsi ostali mediji, s katerimi bi podpirali kulturo, izobraževanje, pravično trgovanje in zavedanje sveta okoli nas.
Manifest je podpisalo 22 oblikovalcev in vizualnih umetnikov. Štiri leta kasneje pa je Ken Garland zapisal, da to kar predlaga oblikovalcem, vizualcem in študentom je, način identificiranja z edinim pravim naročnikom, to pa je javnost. Ker je prav javnost tista, kateremu je produkt namenjen.
Do danes se t.i. moralni status v oblikovanju v povezavi z oglaševanjem ni nič popravil, prej obratno kot nam je znano iz predavanj , da znamka ne pooseblja več proizvoda, ampak je stanje veliko bolj alarmantno saj brand-znamka-logo prodaja življenski stil in zvestoba znamki je primerljiva z zvestobo in predanostjo do današnjih svetovnih religij. Ravno zato se je uredništvo revije za mentalno okolje Adbusters z pomočjo teoretika in novinarja Ricka Poynorja leta 2000 odločilo na novo napisati First things first manifest, katerega je podprlo in podpisalo 33 sodobnih oblikovalcev. V samem bistvu se vsebina novega manifesta ne razlikuje od originala. Najbolj očitno interpretirajo in trdijo, da oblikovanje-dizajn služi za ozaveščanje in informiranje, oglaševanje pa zgolj za prepričevanje, vsiljevanje in prodajo. Se pravi , da je prvo dobro, drugo pa slabo. Vendar pa je v oglaševanju denar in za oblikovalce, ki si tako plačujejo račune,je ravno ta eksistencionalno-finačni faktor ključen, da sodelujejo pri propagiranju praškov ,ki bodo v nas vzbudili čute in s tem posledično spolno slo... no comment
We're only in it for the money!...bi rekel vizionarski Frank Zappa in v tem kontekstu to drži, vendar zmrdovanja zoper komercialna naročila niso na mestu, kajti nekonsistentni oglaševalski produkti, katerim podporniki manifesta nočejo posvečati svojih sposobnosti in talenta, so ravno tisti s katerimi je javnost-ta , ki je najbolj pomembna-seznanjena. Namesto, da bi se izogibali zavajujočih korporacij, ki kot pravi Tibor Kalman, podpisnik FTF manifesta 2000, hočejo, da lažemo zanje, bi lako k zadevi pristopili z druge perspektive. Vseeno je večina slabo oblikovanih ali oglaševanih produktov, ki so danes na trgu v rabi vsakdanjega človeka-potrošnika, se pravi zakaj ne izobraževati in informirati z stvarmi s katerimi je javnost seznanjena, če ne že zasuta. Kot navaja oblikovalec uglednega studia Pentagram Michael Bierut, je bil od leta 1964 edini korak , ki je bil storjen v dobrobit ljudem na področju potrošništva objava sestavin in energijskih vrednosti izdelka na njegovi embalaži. Vendar tega "napredka" niso uvedli oblikovalci, ampak javnost in zagrizeni borci za pravice in okolje. Res škoda, da ni sinergije med oblikovanjem in oglaševanjem, kajti oblikovalci res lahko spremenijo svet na bolje, s tem, da za nas poenostavljajo zapleteno in iščejo lepoto v resnici.
Se pravi kot je rekel oblikovalec loga za TV mrežo CBS, Bill Golden, da se naše vizualno okolje izboljša vsakič, ko oblikovalec ustvari dober dizajn. Kar pomeni, da vplivaj na svet s tvojimi lastnimi sposobnostmi in če še nisi dovolj uveljavljen, da bi se prerinil v elitistične kroge tistih par srečnežev, ki se lahko preživlja le z kulturnimi naročili in se znajdeš z moralnim mačkom pred računalnikom, ko soustvarjata novi jumbo za radikalnokulinsveže bonbone, potem je edina rešitev, da privoščiš kupcu-potrošniku-ciljni publiki, ki je ne boš zlorabil- vsaj dobro- korektno oblikovan plakat, četudi boš zavoljo tega bil primoran začasno upokojiti avtorja tako kreativno nesmiselnega slogana.
Kar pa me pri tako radikalni pozi, ki jo zavzema nanovo napisani manifest najbolj žalosti, je dejstvo, da tudi podpisani strokovnjaki in oblikovalci nimajo " čiste kartoteke ", kljub temu, da so dovolj priznani in uspešni, da jim ni nujno sodelovati z oglaševanjem, ki se ga tako branijo. In res so ustvarili mnoga dela, ki so prispevala k vzvišeni podobi kulturne elite. Med ostalimi je za nas najbolj aktualen Erik Spiekermann, katerega nastop smo obiskali v okviru bienala fundacije Brumen. Med njegovo predstavitvijo smo zvedeli, da je pravi car in da ni on kriv za uspeh Audija ali Mcdonaldsa in da je to delal itak sam za keš .
Zdi se mi , da ne pretiravam, ko trdim, da je bila njegova predstavitev klofuta v obraz vsem nam študentom, profesorjem in tistim, ki iskreno verjamejo v kulturno moč oblikovanja, katero je želel vzbuditi avtor prvotnega FTF manifesta Ken Garland-zagotoviti vsakdanjemu potrošniku spoštovanje in težnja po izboljšanju! Tudi če je to samo škatla za pasje piškote.
p.s. Ne podcenjuj roke, ki te hrani...
VIRI:
adbusters.org
kodexdesign.net
idie.net
c.a.e.org
Posts
3 comments:
Vprasanje oz. tema je vecplastno moralno vprasanje.. Vecplastno med drugim tudi zato, ker oblikovanje samo zase ne obstaja in ni samo sebi namen. Vedno je prisotna veriga: naročnik-oblikovalec-gledalec (uporabnik). V njej imajo vsi cleni doloceno odgovornost. Narocnik najvecjo, saj ima edini neke dolocene namene z izdelkom, gledalec pa na videz najmanjso, ceprav bi bilo prav, da bi vsak posameznik poskrbel zase, se razgledal o stvareh in s tem zmanjsal manipulacijo nad samim sabo.
Oblikovalec je tisti, ki neki vsebini da obliko. Tisti, ki vsebini dodajajo vsebino (ko izdelek postane vec kot izdelek), pa najveckrat niso oblikovalci, ampak komunikologi (copywriterji ali kreativci…). Oblikovalci vecinoma niso dovolj podkovani v psihologiji, trzenju in podobnih znanostih, da bi za seboj lahko vlekli mnozice ljudi. Skratka »krivda« se lepo porazdeli, vsak malo, pa je.
Kdo ima najvec masla na glavi: tisti, ki dela krompircek in hamburgerje; tisti, ki to prodaja; tisti, ki je naredil logo in izbral rdeco barvo; tisti, ki si je izmislil slogan »I'm lovin' it« ali tisti, ki se gre najesti v McDonalds?
Oblikovalec je pri vsej tej zadevi samo preucil, kaj korporacija proizvaja, kako deluje, kaksno ciljno publiko zeli in potem naredil graficno podobo (v grobem). Oblikovalec je tisti, ki daje obliko, za vse ostalo so tu strokovnjaki z drugacno izobrazbo. Zato mislim, da oblikovalec ni tisti, ki bi si moral »rezati zile«. Ima seveda tudi neko odgovornost, ker sodeluje pri vsem tem in posoja svoj talent necastnim organizacijam, ampak predvsem odgovornost do sebe. Spikermann je o sodelovanju z McDonaldsom spregovoril na nacin, ki je povedal vse. Vsekakor mu to ni bilo v ponos, kljub temu, da je znak korektno izdelan in mu z oblikovalskega stalisca ni mogoce ocitati nicesar. Zaradi njegovega prispevka pa tudi McDonalds ni nic bolj razsirjen in obiskan, le bolj prepoznaven je.
Sem torej mnenja, da oblikovalci se zdalec niso najvecji krivci za manipulacijo, ki smo je delezni na vsakem koraku. Oblikovalci so krivci takrat, ko nekaj slabo oblikujejo, ker je oblikovanje njihova glavna naloga. Ce se pocutijo krive tudi kadar sodelujejo s podjetji s katrih naceli se ne strinjajo, je to samo dobro in hvale vredno. Zato dojemam ta manifest kot odraz neke globlje zavezanosti morali in oblikovalcev samim sebi.
se strinjam do neke mere s tabo, ampak vseeno menim, da v strukturi oglasevanja, oblikovalec lahko in po mojem mora tezit k odgovornosti, ker je drugace zaman studiral, ce samo korektno izvaja narocilo, plus tega nima rezanje zil nic s tem, ker mislim, da si jih morajo rezati prej tisti ki so si zmislili strategijo in vsiljevalski pristop, kljub temu pa bi morale oglasevalske kampanje skupno, z vsemi udelezenimi kreirati neko sporocilo.
Da oblikovalec ni psiholog, »marketinger« in sociolog, dvomim. V primeru, da vse to ne predstavlja, se ne more poistovetiti niti z naročnikom niti z ljudmi katerim je njegovo delo namenjeno. Se pravi, da oblikovanje brez, že prej naštetih vrlin nima svoje osnovne funkcije.
Podpiram mnenje Bill Gordana, ki pravi, da je odgovornost oblikovalca vedno narediti korektno delo. Premalo je kulturnih naročnikov, da bi lahko vsi oblikovalci živeli od le teh. Torej, če bi se vsi oblikovalci zavzeli za naveden manifest, bi nas to pripeljalo do situacije, kjer bi se morala množica oblikovalcev, ki ne bi ustrezala kulturnim naročnikom, prestrukturirati in v celoti spremeniti svoje poslanstvo. Zanima me ali podpisniki tega manifesta tako kot izbirajo naročnike, izbirajo tudi vsakodnevne potrebščine in s tem njihove proizvajalce.
Oblikovanje ni hobi, kjer ti je morebitni dobiček nagrada, je poklic in način življenja. To pomeni, da brez finančnih sredstev ne moreš delati… Med pogovorom z Erminom Međedovićem, mi je pokazal par njegovih del in dejal, da tu in tam naredi tudi kakšne trash designa oziroma design for trash, saj se mora preživeti in s tem pokriti stroške dela.
Presenetljivo pa, kako zgleda 40 let star design, poglejte dela Ken Garlanda: http://www.kengarland.co.uk/
Post a Comment