Geert Lovink: THE PRINCIPLE OF NOTWORKING

Razmišljata: Petra Rodman in Barbara Bečan

Avtor se v svojem delu osredotoči na tri konceptualna področja: odnos med množico, mrežo in kulturo; svobodo sodelovanje in elementi teorije organiziranih mrež.

Množica, mreža in kultura

Kultura je aktivni in potencialno inovativni sektor s sposobnostjo mobilizirati množice. To je še posebno značilno za internetno kulturo. Kultura kot sredstvo sloni na stanju različnosti in ne more uspevati v monopolni situaciji. Potrebuje rahlo distanco, neodvisen prostor v katerem lahko skupine in posamezniki razvijajo svoje delo. Pojavil se je kulturni obrat, za katerega je značilna stalna rast števila uporabnikov zunaj Zahoda. Prav tako se zmanjšuje pomembnost angleškega jezika. Avtor poudarja, da je demokratična vključitev »različnih kultur« nujen in zaželjen cilj. Vključevanje oziroma kulturalizacija ni nedolžen proces, ampak nastane z aktiviranjem in vodenjem populacije.

Splet je postal običajna oblika našega načina razumevanja sveta in delovanja v njem. Najbolj pomembno iz naše perspektive je, da je splet oblika organizacije odnosov sodelovanja in komuniciranja. Iskalniki in operacijski sistemi niso nevtralna orodja, ampak nastanejo s specifičnimi socialnimi, kulturnimi in estetskimi upravljanji. Delo novih medijskih aktivistov, umetnikov in teoretikov je prevzeti vodstvo, ne samo lotiti se kritičnih preiskav, temveč tudi posredovati rezultate javnosti.

Medtem ko splet povzroča občutek svobode, se po drugi strani vpelje v vsakdanje življenje in ustvari idealni stroj za nadzor.

Teorija svobodnega sodelovanja

Internet je pogosto obravnavan kot dopolnilni medij za objavljanje, poleg knjig in revij. Prvotno internet ni bil oblikovan za samopromocijo. Poleg homepageov in weblogov se pojavljajo tudi t.i. »chat rooms«, TV napovedniki.

Značilnost interneta je tudi interaktivnost. Na spletu poteka delo, sodelovanje, izmenjavanje mnenj, pogovarjanje, trgovina. Ustvarja se socialna mreža. Internet je živo okolje, kjer je prisotno vzajemno delovanje in medsebojno vplivanje. Je interaktiven, ni le shramba oziroma skladišče.

Tehnologija se vedno bolj vpleta v naše vsakdanje življenje. Uporabljamo mobilne telefone, elektronsko pošto, webloge in igramo online igre. To sodelovanje je svobodno, kar pomeni, da ima vsak udeleženec pravico končati sodelovanje kadarkoli.

Težko je soditi o potrebi delovanja v skupini. Za mnoga nova medijska umetniška dela posameznik nima dovolj znanja, npr. da naredi vizualno podobo, obdela zvok, ureja in promovira. Poleg dobrih lastnosti sodelovanja so tukaj tudi slabe. Delo v skupini je težko in zahteva veliko kompromisov. Vse več sodelovanja je virtualnega. Delo v realnosti je razkošje in zabava. Sodelovanje s skupino iz svojega mesta je edinstveno. Več kot je rabe računalniških povezav, manj je možnosti, da najdemo ljudi za sodelovanje iz lastne okolice.

Networking is notworking

Organizirani spleti bi morali biti brani kot predlog za zamenjavo problematičnega izraza virtualna skupnost. Nujno je, da vso moč odnosov znotraj spletov osmislimo. Samo tako lahko naredimo prekinitev nevidnega delovanja elektronskih spletov, ki definirajo to obdobje. Organizirani spleti so »oblaki« socialnih odnosov, v katerih je brezdelnost pripeljana do skrajne meje. Skupnost je idealni sestav, ki predlaga povezovanje in harmonijo, kateri pa tu pogosto nista prisotni.

Spleti uspevajo na raznolikosti in navzkrižjih in ne na enotnosti. Nenavezanost med mrežami je eden glavnih razlog za neorganiziranje le teh. Mreže niso nasprotje organizacij, prav tako kot realnost ni nasprotje virtualnosti. Morali bi jih analizirati kot nastajajočo družbeno in kulturno obliko. Mreže so negotove in to ranljivost moramo gledati s pozitivne in negativne strani.

V informacijski družbi vlada pasivnost. Iskanje podatkov, brskanje po spletu, branje, čakanje, razmišljanje, klepetanje, dopisovanje, surfanje...so stanja online življenja. Popolna vpletenost preraste v norost najvišje stopnje. Splet označuje vsesplošen občutek potencialnosti, ki je ni potrebno realizirati.

Spleti vzdržujejo in ustvarjajo ohlapne odnose. Spletne množice ustvarjajo začasne in prostovoljne oblike sodelovanja, ki prekoračijo, ampak ni nujno, da prekinejo dobo brezdelnosti.

Organizirane mreže

Na prvi pogled je koncept organiziranih mrež navidezno nasproten. S tehničnega vidika so vse mreže organizirane. Ustanovitelji, administratorji, moderatorji in aktivni člani vsi uporabljajo pravila. Splet je sestavljen iz mobilnih odnosov, katerih ureditev je oblikovana po merilu odzivnosti in pozornosti. Ureditev spleta sestavlja kontinuacija odnosov, ki so vodeni preko interesov, strasti, čustev in praktičnih potreb različnih vpletenih.

Zakaj naj bi spleti postali organizirani? Ali ni njihova kaotična, neorganizirana narava zaželjena in bi jo bilo potrebno ohraniti? Zakaj bi uničili neformalno atmosfero spleta? Organizirani spleti še ne obstajajo. Koncept, ki je tukaj predstavljen, je potrebno razumeti kot predlog v procesu nastajanja, ki potrebuje aktivno vodenje in kolektivno izdelovanje. Spleti o katerih govorimo tukaj so specifični v tem, da so postavljeni znotraj digitalnih medijev. Splošna spletna teorija bi bila lahko uporabna za pojasnjevalne namene, ne bo pa odgovorila na vprašanja, da nov medij oblikuje socialni spletni videz.

Naslov namiguje na izjavo »networking is notworking«, kar pomeni, da klepetanje nekoga drži stran od pomembnega dela, ki bi moralo biti opravljeno. Internet je neskončna baza podatkov. Ta neskončnost nas lahko potegne »vase« in začnemo brskati po spletu brez cilja. Vendar ni nujno, da vsako iskanje pomeni brezdelje. Z branjem raznih člankov, novic, podatkov lahko pridobivamo določeno znanje. Internet je dostopen skoraj vsakemu, kjerkoli in kadarkoli. Sodelovanje je svobodno, kar pomeni, da se sami odločimo s kom bomo sodelovali in koliko časa. Na spletu se ustvarja »navidezna« svoboda. Brskanje po spletu hitro postaja vsakdanje in s tem se ustvarjajo pogoji za nadzorovanje.