Predavanje odpade

Zaradi bolezni odpade predavanje jutri- 27.11. Z objavami na blogu nadaljuejmo normalno in se vidimo prihodnji teden v četrtek.

Lep pozdrav, dr. Oliver Vodeb

First things first manifesto

RAZMIŠLJA:MIHA KOSMAČ

Mi, podpisani, smo grafični oblikovalci, art direktorji in vizualni komunikatorji, ki smo zrasli v svetu, v katerem so nam tehnike in orodja oglaševanja, znova on znova predstavljene kot najbolj dobičkonosna, učinkovita in zažejena oblika uporabe našega talenta. Veliko učieljev in mentorjev oblikovanja širi to prepričanje, trg ga nagrajuje in kup knjig in publikacij ga podpira.
Vzpodbujeni v to smer, oblikovalci nato uporabijo svoja znanja in domišljijo za prodajo pasjih piškotov, detergentov... Komercialno delo je vedno plačalo račune, vendar je mnogo grafičnih oblikovalcev dopustilo, da je sedaj to postalo, večina dela, ki ga opravljajo oblikovalci. Takšno tudi oblikovanje dojema svet. Čas in energija profesije sta zapravljena za proizvajanje potrebe po stvareh, ki so nepotrebne in nepomembne.
Večina nas postaja vse bolj nezadovoljna s takim pogledom na oblikovanje, oblikovalci ki svoj trud namenijo prvotno oglasevanju, pripomorejo k nastajanju okolja, tako nasičenega z komercialnimi sporočili, da te narekujejo, kako ljudje govorijo, razmišljajo, čutijo, se odzivajo in komunicirajo.
So naloge bolj vredne naših znanj reševanja problemov. Še ne-izvedene okoljske, družbene in kulutrne krize zahtevajo našo pozornost.
Predlagamo, da se zamenjajo prioritete v prid bolj uprabnim, trajnim in demokratičnim načinom komunikacije. Spekter debate se manjša, moral bi se širiti. Potrošništvo je vodilno brez tekmecev, treba ga je izzvati z drugačnim izražanjem s pomočjo oblikovanja in vizualnega jezika.
Leta 1964 je 22 vizualnih komunikatorjev podpisalo originalni manifesto. Z eksplozivno rastjo globalne komercialne kulture, je to spročilo postalo le še bolj potrebno. Danes manifesto prenavljamo, v upanju, da ne mine nobeno desetletje več, brez da bi si to misel vzeli k srcu.

Introduction: Design is about democracy (Rick Poynor)

Razlika med oblikovanjem kot sredstvo komuniciranja in oblikovanjem kot sredstvo prepričevanja(v nakup). Ne kupimo vsebine kupimo podobo, marketinški guruji se tega vse preveč zavedajo. Oblikovanje je tisto ki proda izdelek in ne vsebina.

Moje mnenje:

Jaz ze z mislijo manifesta povsem strinjam, danes živimo v okolju vizulano tako onesnaženem, da nam oglaševanje res že narekuje naš življenski slog, kako naj živimo, kako naj se obnašamo, kaj je “kul”... Ob vsem tem postajamo otopeli in nezavedni za resnične probleme okoli nas kot so okoljske, kulturne in družbene krize. Oblikovalci bi se resnično morali vržti v manj komercialne vode in kot pise v Poynorjevem uvodu, ukvarjati s tem kaj oglas sporoča in ne če oglas izgleda “kul”. Izpostavljena je tudi problematika, ko je rečeno, da je komerciala že od vedno plačevala račune, vendar res ne smemo dopustiti, da to postane edini cilj, edino gonilo oblikovanja. Omenjeno je tudi, da je veliko se ne dobro rešenih problemov tudi npr. označevalni sistemi v mestih(table za ulice in zgradbe...), brošure namenjene izobraževanju... Tako , da obstajajo tudi problemi, ki jih je treba rešiti in niso komercialne narave, niso pa čisto zgolj namenjeni opozarjanju. Gradi se lahko tudi na boljsi vizualni podobi neprofitnih in dobrodelnih organizacij... Škoda je le, da je bil manifesto ponovno izdan leta 2000 v upanju, da ne mine več desetletje, brez ,da bi se zadeve izboljšale. Problemov se sicer zavedamo, vendar pa se mi zdi, da še ni bilo narejenih večjih premikov v pravi smeri.

Izsek iz knjige: No Logo (Naomi Klein)

RAZMIŠLJA: JAKOB JUGOVIČ

kako je logotip (bolj natančno znak) zavzel osrednje mesto

Enkrat po 2. Svetovni vojni do začetka 70. let je, kot pravi Naomi Klein, "gospostvo terorja logotipa" že nastopilo. Razvidno je bilo med mladimi, ki so v oblekah gledali predvsem znak, ki se je takrat skrival še za ovratnikom. Znak je kasneje pridobil statusni simbol, tako da je znak, za tistega, ki se je smatral za plemenitaša, moral biti precej razviden; kot primer lahko vzamemo elito teniških igralcev, ki so svoj status pokazovali z majčko s pripetim krokodilčkom (...). Konec 70. let pa se je ta navada tako razširila, da je s časom znak moral se izkazati na kakšen drugi način: sredi 90. let so velika podjetja vzporedno z oglaševanjem njihovih izdelkov začele segat v kulturne dogodke vsakdanjega življenja, in to tudi s sponzoriranjem. Toda je kmalu prišlo do tega, da se ni šlo več za sponzoriranje kulture, a biti kultura. Temu je sledilo strateško partnerstvo med znamentitimi znamkami in znamenitimi ljudmi, kar je te že blagostoječe figure še bolj okrepilo. Vendar razvoju znamčenja še ni bilo konca: s pomočjo privatizacijske politike so se davki za korporacije dramatično znižali, s tem pa je javni sektor finančno oslabel in posledično iskal oporo pri zasebnih korporacijah (...). V tem slučaju pa, kot je zapisal kritik oglaševanja Matthew McAllister, sponzorstvo povzdiguje korporacijo, sočasno razvrednoti sponzoriranca, ker je ta podrejen sponzorju, češ da brez tega ne bi bila možna nobena kulturna ali lokalna dejavnost (v resnici pa jo izkoristijo v njihove namene). A to ni novost: že v zgodovini se lahko zasledi marsikaterega državnika, ki "sponzorira" umetnika/kulturnika, vprašanje je, če je to zaradi splošnega dobrega ali pa samo za zadovolitev osebne ambicije mogočneža.

znamčenje medijev

Ne smemo gledati negativno na sponzoriranje kot tako; zadeva pa postane vprašljiva v trenutku ko se korist dramatično prevesi na stran znamke/korporacije, ki sponzorira. Naomi Klein se je kot novinarka v tiskovinah s to problematiko srečala v časopisu samem: številni oglaševalci zahtevajo, da se njihovi oglasi pojavljajo na mestih, kjer ni skrajno kritičnih vsebin glede na oglaševanje ali takih vsebin, ki naj bi lahko bile oglasu v škodo (npr. De Beers zahteva, da so njegovi oglasi daleč od vsebin prodi ljubezni ali romantiki). K sreči se te bolj kontroverzne kritične vsebine tako ali drugače pojavljajo v medijih zaradi modelov s katerimi zavarujejo javni interes. Po drugi strani motijo javni interes učinki znamčenja, ki pritiskajo čedalje več tudi na novinarstvo. Dober primer tega so Zimske olimpijske igre v Naganu l. 1998, kjer je Nike bil glavni sponzor video-prenosov mreže CBS: ni bilo dovolj da so vsi novinarji imeli jopiče z znano kljukico, a so njene izdelke tudi stalno promovirali in s tem jasno brisali mejo med novinarstvom in oglaševanjem. Nekatere korporacije od urednikov torej zahtevajo, da na katerikoli način vpeljejo v njihov poklic tudi oglaševanje.

V drugih primerih postane lahko nedolžna nadaljevanka pravi katalog oblačil - gre za primer izrazito najstniške nadaljevanke Dawson's creek, kjer so igralci nosili izključno oblačila znamke J. Crew in jo oglaševali s spretno napravljenimi stavki. Kot da ne bi bilo dovolj, so isti igralci bili na naslovnici kataloga J. Crew, ostali manekeni v katalogu pa so pozirali v kmalu istih prizoriščih nadaljevanke.

Medij, ki se lahko ima za kralja tovrstnih ravnanj z informativnostjo v odnosu z oglaševanjem, je absolutno internet! Redke so strani, ki sploh nimajo oglasov ali namigov k prodajnim tehnikam. Ko človek skuša dobiti na spletu določeno informacijo, mislim da prav kmalu pozabi na to, kar je hotel najti, in gre v začarani krog ponudb (pazite: ni nujno da so te tako direktne...).

Ne pozabimo na televizijo. Dober primer oznamčene mreže je MTV, ki poleg številnih oglasov, kot so oglasi za glasbene CD-je ali kozmetiko, oglašuje poleg velikega števila skomercializiranih glasbenikov (nekateri sploh se ne bi smeli smatrat za glasbenike, temveč trgovce trendov...) neprestano samo sebe in se lahko smatra že za glavnega zvezdnika. V filmski industriji pa ni prav nič drugače, igralci sami so že nosilci določene znamke, obstajajo celo filmi, ki neprestano in tudi razkrito oglašujejo izdelke (npr. shampoo Head&Shoulders v filmu Evolution) in to na vidni ali nevidni (ilegalen) način. Smešno je, ko beremo izdaje nekdanjih ljudi: "Vse producente rotim, naj se ne dajejo na trg 'sponzoriranih' filmov (...). Verjemite mi, če boste ljudem v grla tlačili oglasna sporočila, ter jim z njimi mašili oči in ušesa, boste ustvarili prezir, ki bo ščasoma pogubil vaš posel."

znamčenje glasbe

Nedolžnost glasbe, ki je pravzaprav bila izgubljena že prej z radiom in sponzorskimi multinacionalnimi pogodbami, se je v teku let tudi spremenila: s principom "vzemi kul umetnika, njegovo mističnost poveži z znamko in upaj, da bo nekaj tega ostalo tudi na tebi in tudi tebe naredilo kul" so podjetja začele izkoriščat prodornost glasbe. Eno prvih podjetij, ki si je kaj takega privoščilo je Gap Kaki, ki je s svojim t.i. glasbenim oglasom celo vplivala (in ne postala podobna!) na vrsto videospotov - od Britney Spears do Backstreet Boysov. Jasno je, da oglaševalske kampanije so veliko bolj prodorne kot le videospot in so glasbeni umetniki le sredstvo, da dosežejo učinkovitejše plasiranje na trg.

Dokler je npr. parfumsko podjetje Jovan sponsoriziralo rockovsko turnejo Rolling Stonsev in v tej turneji dalo le njihov logotip na nekaj oglasov in letakov, je bila ločnica med glasbo in sponzorjem še jasna. V eni Stonesovi kasnejši turneji, ki je bila pa sponsorizirana od Tommyjeve znamke oblačil, so nastopajoče oblekli z njihovimi (Tommyjevimi) oblačili najnovejše linije. Stvar se je še stopnjevala na drugi turneji do te mere, da na nekem oglasu so Tommyjevi modeli znatno izstopali na pram samih Rolling Stonesov, ni bilo nobenih informacij o samem koncertu, Stonesov znak pa so integrirali s Tommyjevem. Poslednja poteza bi lahko bila še popolna integracija znamke in kulture. Mislim da vsak bi lahko naštel kar nekaj festivalov, pri katerih izstopa sponzor do te mere, da pozabiš kdo sploh igra (ali ti niti ne povejo...); kot primer je lahko Heineken Jammin Festival.

Drugo zanimivo področje je glasbenik kot znak sam zase (Britney Spears, Backstreet Boys, Snoop Dogg,...). V tem primeru se umetnik osvobodi ponižujočega statusa nosilca drugega znaka in se sam sebe znamči na vse možne načine (celo z lastnimi modnimi kolekcijami). Večinoma se alternativni nekomercialni glasbeniki, ki dosežejo velik uspeh na področju glasbe, podajo v komercialo, in to pogosto zaradi pogodb, ki skenejo z glasbenimi hišami.



moje razmišljanje - kdaj je znamčenje nujno?

Dandanes vsak ki se ukvarja z določeno dejavnostjo, naj bo ta tržna ali ne, hoče imeti svoj znak da se plasira v družbi (z znakom ki ga bolj ali manj predstavlja), kakšenkrat pa sploh ne bi vedel zakaj naj bi znak imel, se pa se mu zdi "kul". Mislim da v določeni meri lahko govorimo o oblikovanju kot modna muha ali oblikovanju kot zgolj estetski "dizajn" (kot si ga predstavlja marsikateri laik, ki ne zna za globlji pomen oblikovanja kot urejanje elementov glede na njihovo funkcijo). V trenutku ko bi vsak vedel kaj oblikovanje dejansko JE in da vse ostalo je samo neka bolj ali manj trendy obleka, bi se lahko vprašali, če je znamčenje sploh nujno. Oblikovanje konc koncev ni znamčenje.

V družbi v kateri živimo je težko zasledit iskreno posredovanje vrednot, ne da bi se te zdele samo površinska oglaševalska kampanija. Verjetno je to zaradi nasičenosti blagovnih znamk. Kot je v prejšnji objavi omenil Janko, ni za podcenjevat dejstvo da postajajo ljudje apatični do resnejših tem - posledice se kažejo tudi v politiki: v Italiji so ljudje že toliko okleščeni osebnega mnenja, da so izvolili tistega kre***a od Berlusconija, ki jih je prej bombardiral s svojo show-kampanijo.

Po vašem mnenju bi bil mogoč svet brez znamčenja?

Sentenced to buy in Shopping on planet irony

RAZMIŠLJA: JANEZ PLEŠNAR


Sentenced to buy

Tekst se začne z vprašanjem avtorjeve osemletne hčerke :” kaj to pomeni ?” ob Benettonovem billboardu, ki prikazuje afroameričana obsojenega na smrt. Ko ji avtor poskuša odgovoriti, se sam zave kakšno veliko moč ima ulično oglaševanje. Zave se tudi absurdne ideje, da taka trgovina z obleklami, kot je Benetton lahko nosi takšno sporočilo.
Dotično reklamno kampanijo so pripravljali dve leti, proizvedla pa je grozljiv in impresiven dokument o smrtni kazni. Novinar Ken Shulman je intervjual 25 ljudi, moških in žensk obsojenih na smrt. Nastali so osebni portreti izmučenih ljudi, razžrtih z vestjo in strahom, ki so sprejeli neizbežno.
In kaj ima vse to opraviti z oblačili?
Takrat, ko si ne bomo več mogli postaviti tega vprašanja bomo v težavah, saj bo meja med oglaševanjem in novicami zabriasna.
Olivero Toscani, ki je sam fotografiral zapornike, ovrže take namige in razloži, da tak dokument v novem neprimernem kontekstu z nalepljenim Benettonovim logotipom pritegne pozornost gledalca in ga prisili, da o teh temah razmišlja. Pravi še, da je večina uredništev pod vplivom oglaševanja, od katerega služi. Meja med oglaševanjem in novicami je zabrisana, zabrišimo jo še bolj.
Benettonove kampanije so del trenda, po katerem oglaševalci poskušajo zavzeti kulturni prostor v promocijske namene. Vidijo se v poslu proizvajanja kulture. Neodvisni komentar bi tako nastradal na račun komercialnih interesov. Nastala bi nepopravljiva škoda, če bi se korporacije rutinsko mešale v resne javne debate.

Shopping on planet irony

Devedeseta so bila desetletje ironije. Ironija je postala orodje, ki se ga je dalo uporabiti povsod. Postala je rutina, vsakodnevni odnos, stanje biti, družbeni default. Vseobsegajoča oblika psihološke obrambe. Če si jo uporabil, so sporne družbene teme izpadle lahotno. Razširila se je na vse plasti realnosti: revije, filme, tv, osebne odnose, modo, oglaševanje in oblikovanje. Kdor je ni imel, je bil kratkomalo čudak.
Eno vodilnih podjetij, ki je uporabljalo ironijo, je bil italjanski Diesel. Dieselovi prvi oglasi, narejeni skupaj z švedsko agencijo Paradiset, so ponujali direktno, ironično satiro na trditev oglaševanja, da skozi potrošnjo ponuja boljše življenje. Pri kampaniji „for successful living“ je bila njihova pozicija še ostrejša. Nek oglas, na katerem je bila gromozanska cigareta, je svetoval kako pokaditi 145 cigaret na dan. Spet drugi je učil otroke, kako se uporablja orožje. „Teaching kids to kill helps them deal directly with reality.“
V naslednjih letih je Diesel postregel še s parado nevarnih častilcev sonca, sadističnimi zobozdravniki, prašiči kanibali, nunami v jeansu in Kristusovem drugem prihodu v obliki malega zelenega možiclja v letelčem krožniku. Diesel je imel prav toliko ironije, kot so jo imeli njegovi kupci, za katere je bila vsaka tema: politika, religija, družina, ljubezen, okolje, zgodovina primerna za odtrgano postmoderno zabavo.
1998 je lansiral serijo oglasov fotografiranih v severni koreji: v revni ulici moški pokriva sebe in otroka z kartonasto škatlo, nad njim na zidu pa je plakat izmišljene potovalne agencije Lucky Tours z pripisom Escape Now.
Jasno, da gre pri tem oglasu za nek družbeni komentar, mogoče o globalizaciji, ampak problem pri takem oglaševanju, kot ga delata Diesel in Benetton je vedno isti: oglaševanje je najmanj primeren medij za javno debato o takih temah. Kaj točno želi Diesel sporočiti?
Nek kritik je napisal, da ta nova oblika šoka operira na globji plasti, kot jo sam oglaševalec dojema. Tako oglaševanje pretvarja naša čustva o trpljenju, pravici, pohlepu in ekscesu v komoditeto. Tako se ta čustva izgubijo. Ironija, če ji lahko tako rečemo, je krožna, samopremagujoča. Vse spremeni v farso in zamegli teme, ki potrebujejo najčistejšo obliko misli. Dieselov proces oblikovanja je prav tako postmoderen, kot je oglaševanje. Podobe, oblike, vzorci, ki so imeli nekoč in nekje nek lokalni pomen, so zmešani v nove kombinacije. Že od začetka so pri Dieselu želeli, da je Diesel podjetje, ki deluje na globalni ravni ( zato ima to italjansko podjetje ime v angleščini). „globalizacija, tudi če obžalovanja vredna, je prihodnost“. Njihovi oglasi so do globalizacije posmehljivi in šaljivi, obenem pa so sami njen del. Njihov odgovor na to protislovje je, da vsak prevrednoti temo na najbolj osebni ravni in jim na besedo zaupa. In vrednote na katerih stojijo so, kot pravijo, popolnoma tradicionalne. Na podjetje gledajo kot na obliko javne službe.
Ironiji so sedaj, kot kaže, dnevi šteti, saj ironija ne osvetljuje problemov, ampak jih zamegli. Čas bi že bil za spremembo tona v Dieselovem oglaševanju. Diesel pravi da ne.

Moje mnenje:
Mislim, da je moč takih oglasov Diesla in Benettona precenjena.
Uporaba družbeno spornih tem, neprimernih za oglaševanje, v reklamnih kampanijah z namenom šokiranja ne prisili gledalce v prav nikakršno globoko razmišljanje o teh temah. Šokira jih ali užali.
Ti oglasi so kvečjemu satira na resnejšo temo, debata o sami taki tematiki pa bi morala potekati drugje.
Posameznik, ki je o določeni temi dovolj informiran, bo na oglas gledal kot le na to, kar je- oglas, ki prodaja jeans, na sporočilo oglasa le na to, kar je -šala in na beden poskus Diesla, da bi dvignil prah in prodal na ta račun več hlač.
Res je da Diesel brez vesti izkorišča vsako družbeno sporno tematiko. Če pa ima tako moč, kot se mu pripisuje v tekstu, da s svojim komentarjem lahko zamegli pomembnejša družbena vprašanja in jih celo razvrednoti, ter zmede ljudi ali jih naredi apatične, je problem spet nekje drugje – v ljudeh. In mislim tudi, da prav tako nima take moči, da nas z pomočjo ironije uči distance do takšnih tem, saj distanciramo se že sami in njegov trenutek nastopi ravno takrat ko se s to temo srečamo v obliki Dieselovega ali Benettonovega oglasa. Večji problem vidim v Benettonovi kampaniji, ker mu primankuje ironija. Ker se lahko gre psevdo novinarstvo, ki res ni daleč od „komercialnega“ novinarstva, a je še ena grožnja neodvisnemu novinarstvu.


Janez Plešnar

Alternative by design? (Obey the giant)

RAZMIŠLJA: KAJA KISILAK

Odlomek se ukvarja z vprašanjem vizualne kulture v devetdesetih, oblikovanja kot alternative same sebi. Kaj in kako je prišlo do oblikovalskega jezika, ki je postmoderen, komercialen, uporniški in pasiven hkrati.

Osredotoči se na nastanek in razvoj zloglasne ameriške alternativne rock n' roll revije Ray Gun, in jo primerja z nastankom MTV-ja. Analizira nov odnos do umetnosti, glasbe in oblikovanja ter posledično do stila življenja, ki so ga revija in nekateri mediji s svojim izrazito eksperimenalnim stilom sčasoma izoblikovali.

Avtor začne s primerom oglasa za Britansko vojsko, ki je zelo podoben Ray Gun-ovskemu stilu, ki je konec koncev zrcalil moderen vizualni aspekt tistega časa. Kar pa sproži veliko dilemo že v samem pomenu oglasa. Poleg tega, da je sporočilo oglasa nejasno, pa je narejeno na način oblikovanja, značilnega za revijo, ki je takrat predstavljala svetu v in izven oblikovalskih krogov nekaj radikalnega, subverzivnega, revolucionarnega, inovativnega, skratka v vseh pogledih nekaj prelomnega. Postavi se vprašanje, kdaj smo prišli do tega, da je množičnim občilom postalo popolnoma sprejemljivo, da lahko tako nerevolucionarna organizacija, kot je vojska, prevzame tak model oglaševanja.

Za Ray Gun je bilo značilno, da je imela apokaliptične poglede na prihodnost komuniciranja. Tako se je na primer na naslovnicah več številk revije pojavil stavek End of print. Pogosto je bila predmet analiziranja ali je medijska navzočnost ali oblikovalski konstrukt. Vizualna kultura v takratnih medijih je spodbujala direktorja revije Davida Carsona, da je oblikoval podobo brez predhodne zgodovine, postmoderno, nekaj na kar drugi oblikovalci sploh niso znali pomisliti.

Davida Carsona avtor opiše kot komercialnega dediča predanosti dekonstrukciji. Načrtno krši strokovne pojme pravilnega oblikovanja, sledijo mu številni sošolci Crambrookške Akademije.

Kot kulturni fenomen pa ima Ray Gun še pomembnejšega predhodnika – MTV. Gledan s tega vidika, konec koncev sploh ni tako radikalen, saj vzame oblikovno vsebino televizijskega vmesnika in jo poskuša namestiti na statični medij - tisk. Ta vsebina temelji na temu da gledalca ali bralca zadovoljuje.

Bralci Ray Guna so pripadali generaciji MTV-ja, naučili so se sprejemati informacije veliko hitreje, morale so biti takšne, kot na televiziji – intenzivne in razburljive. Na stopnji onstran besed (beyond words), mimo racionalnega, logičnega direktno v del možganov, ki “razume brez razmišljanja”. Najmočnejši poziv gledalcem je čustveni. Bob Pittman, predstavnik MTV-ja je v intervjuju razložil:“Če otrokom MTV-ja vzbudiš čustva, da pozabijo na logiko, si zmagal...”

MTV-jev cilj je bil podati nekaj več, kot kvaliteto življenja, v nekem smislu “weird edge”. Dobro oblikovan studio, posebni veejayji, ki se ne držijo skripte, delajo napake, ker to izpade realno, vse je naključno sestavljeno skupaj v neko verigo dogodkov. Podobno je bilo z Ray Gun-om, nastopili so neformalno, spontano (kot da bi stresel fotografije po strani), izjava na prvih naslovnicah bila “Alternative by design”. Tipografija z negativni leadingom, ročno napisanimi naslovi, novi fonti, izrazito surov, oster izraz črk in pogosto tako razbite besede, da je bilo branje oteženo. Vse skupaj je bilo postavljeno v kaotičnih kompozicijah, ki je celoti dajalo abstraktni pridih.

Ray Gun je bil drugačen, obljubljal je ne korporativno, samo ekspresivno in svobodno življenje. Vendar pa je bil “Raw by choice” tako intenziven, da je popolnoma prekril uredniško vsebino. Carson je imel, obratno kot je ponavadi, izrazito glavno besedo, tako da je pogosto sporočilo bilo nek osebni pogled oblikovalca, ne pa uredniški izd­elek. Postal je primer, kaj lahko eksperimentalna umetnost doseže, če se ji da možnost. Oblikovanje Ray Guna je postalo vsebina, tako pasivno v svoji osnovi, kot na MTV-ju. Ko pa je želel postaviti Rock 'n' roll višje in izraziti politično agendo: Še vedno verjamemo, da glasba in glasbeniki lahko spremenijo svet; pa mu je zaradi zgoraj navedenega zmanjkalo “trdne podlage”.

Tudi pred odhodom Carsona, je revija začela sprejemati mirnejši, čist, tih, reflektiven način oblikovanja, takratni art direktor Robert Hales je dejal da imajo novo zaprisego k vsebini in berljivosti revije. To da bi revija zmogla rešiti napetost med svojo formo in vsebino, je vprašljivo. Larry McCaffey je označil revijo za Avant-Pop, saj združuje pop umetnostni pogled potrošniške dobrine, množična občila z avantgardnim duhom subverzije in poudarkom na radikalni inovaciji.

Je produkt sobivanja umetnostne avantgarde in popularne masovne kulture.

Percepcija MTV-ja je shizofrenično zanikanje racionalnega, liberalno humanističnega diskurza, ki ustvarja nihilistično, amoralno okolje, ki odvrača pozornost od resnih življenjskih problemov.

Priporočam branje tega teksta vsem, ki vas ta tema zanima. Tekst je zelo kompleksen. Menim, da se nas ta tema vseh kar konkretno dotika, saj smo vsi pod vplivom takih medijev. Mislim da ker stremijo k temu, da gledalcu vzbujajo fiktivna čustva, za doseganje gledanosti in hkrati pasivnosti povzročajo probleme, pogoste pri mladih danes. To je občutek praznine, kateri ne najdejo vzroka.

­Kaja

V boj z roboti

Na zadnjem predavanju smo analizirali del spletne kampanje predsedniškega kandidata Obame. Posebej dobro mu je uspelo aktivno vplesti svoje privržence v različne ravni direktne konfrontacije s svojim konkurentom. Zanimivo je sodelovanje javnosti v direktnem komunikacijskem boju proti lažem, ki jih o Obami širi njegov konkurent Mccain.

Mccain je med drugim plačal podjetje za odnose z javnostmi, ki zanj izvaja avtomatične robotske telefonske klice. Zanimivo je to, da je isto podjetje v preteklosti izvajalo kampanjo proti Mccainu. Tukaj je še televizijski spot na to temo: