RAZMIŠLJA: KAJA KISILAK
Odlomek se ukvarja z vprašanjem vizualne kulture v devetdesetih, oblikovanja kot alternative same sebi. Kaj in kako je prišlo do oblikovalskega jezika, ki je postmoderen, komercialen, uporniški in pasiven hkrati.
Osredotoči se na nastanek in razvoj zloglasne ameriške alternativne rock n' roll revije Ray Gun, in jo primerja z nastankom MTV-ja. Analizira nov odnos do umetnosti, glasbe in oblikovanja ter posledično do stila življenja, ki so ga revija in nekateri mediji s svojim izrazito eksperimenalnim stilom sčasoma izoblikovali.
Avtor začne s primerom oglasa za Britansko vojsko, ki je zelo podoben Ray Gun-ovskemu stilu, ki je konec koncev zrcalil moderen vizualni aspekt tistega časa. Kar pa sproži veliko dilemo že v samem pomenu oglasa. Poleg tega, da je sporočilo oglasa nejasno, pa je narejeno na način oblikovanja, značilnega za revijo, ki je takrat predstavljala svetu v in izven oblikovalskih krogov nekaj radikalnega, subverzivnega, revolucionarnega, inovativnega, skratka v vseh pogledih nekaj prelomnega. Postavi se vprašanje, kdaj smo prišli do tega, da je množičnim občilom postalo popolnoma sprejemljivo, da lahko tako nerevolucionarna organizacija, kot je vojska, prevzame tak model oglaševanja.
Za Ray Gun je bilo značilno, da je imela apokaliptične poglede na prihodnost komuniciranja. Tako se je na primer na naslovnicah več številk revije pojavil stavek End of print. Pogosto je bila predmet analiziranja ali je medijska navzočnost ali oblikovalski konstrukt. Vizualna kultura v takratnih medijih je spodbujala direktorja revije Davida Carsona, da je oblikoval podobo brez predhodne zgodovine, postmoderno, nekaj na kar drugi oblikovalci sploh niso znali pomisliti.
Davida Carsona avtor opiše kot komercialnega dediča predanosti dekonstrukciji. Načrtno krši strokovne pojme pravilnega oblikovanja, sledijo mu številni sošolci Crambrookške Akademije.
Kot kulturni fenomen pa ima Ray Gun še pomembnejšega predhodnika – MTV. Gledan s tega vidika, konec koncev sploh ni tako radikalen, saj vzame oblikovno vsebino televizijskega vmesnika in jo poskuša namestiti na statični medij - tisk. Ta vsebina temelji na temu da gledalca ali bralca zadovoljuje.
Bralci Ray Guna so pripadali generaciji MTV-ja, naučili so se sprejemati informacije veliko hitreje, morale so biti takšne, kot na televiziji – intenzivne in razburljive. Na stopnji onstran besed (beyond words), mimo racionalnega, logičnega direktno v del možganov, ki “razume brez razmišljanja”. Najmočnejši poziv gledalcem je čustveni. Bob Pittman, predstavnik MTV-ja je v intervjuju razložil:“Če otrokom MTV-ja vzbudiš čustva, da pozabijo na logiko, si zmagal...”
MTV-jev cilj je bil podati nekaj več, kot kvaliteto življenja, v nekem smislu “weird edge”. Dobro oblikovan studio, posebni veejayji, ki se ne držijo skripte, delajo napake, ker to izpade realno, vse je naključno sestavljeno skupaj v neko verigo dogodkov. Podobno je bilo z Ray Gun-om, nastopili so neformalno, spontano (kot da bi stresel fotografije po strani), izjava na prvih naslovnicah bila “Alternative by design”. Tipografija z negativni leadingom, ročno napisanimi naslovi, novi fonti, izrazito surov, oster izraz črk in pogosto tako razbite besede, da je bilo branje oteženo. Vse skupaj je bilo postavljeno v kaotičnih kompozicijah, ki je celoti dajalo abstraktni pridih.
Ray Gun je bil drugačen, obljubljal je ne korporativno, samo ekspresivno in svobodno življenje. Vendar pa je bil “Raw by choice” tako intenziven, da je popolnoma prekril uredniško vsebino. Carson je imel, obratno kot je ponavadi, izrazito glavno besedo, tako da je pogosto sporočilo bilo nek osebni pogled oblikovalca, ne pa uredniški izdelek. Postal je primer, kaj lahko eksperimentalna umetnost doseže, če se ji da možnost. Oblikovanje Ray Guna je postalo vsebina, tako pasivno v svoji osnovi, kot na MTV-ju. Ko pa je želel postaviti Rock 'n' roll višje in izraziti politično agendo: Še vedno verjamemo, da glasba in glasbeniki lahko spremenijo svet; pa mu je zaradi zgoraj navedenega zmanjkalo “trdne podlage”.
Tudi pred odhodom Carsona, je revija začela sprejemati mirnejši, čist, tih, reflektiven način oblikovanja, takratni art direktor Robert Hales je dejal da imajo novo zaprisego k vsebini in berljivosti revije. To da bi revija zmogla rešiti napetost med svojo formo in vsebino, je vprašljivo. Larry McCaffey je označil revijo za Avant-Pop, saj združuje pop umetnostni pogled potrošniške dobrine, množična občila z avantgardnim duhom subverzije in poudarkom na radikalni inovaciji.
Je produkt sobivanja umetnostne avantgarde in popularne masovne kulture.
Percepcija MTV-ja je shizofrenično zanikanje racionalnega, liberalno humanističnega diskurza, ki ustvarja nihilistično, amoralno okolje, ki odvrača pozornost od resnih življenjskih problemov.
Priporočam branje tega teksta vsem, ki vas ta tema zanima. Tekst je zelo kompleksen. Menim, da se nas ta tema vseh kar konkretno dotika, saj smo vsi pod vplivom takih medijev. Mislim da ker stremijo k temu, da gledalcu vzbujajo fiktivna čustva, za doseganje gledanosti in hkrati pasivnosti povzročajo probleme, pogoste pri mladih danes. To je občutek praznine, kateri ne najdejo vzroka.
Kaja
Posts
5 comments:
Mislim da je eksperiment v umetnosti nuja, če že ne pravilo in je popolnoma upravičen, kot tak. Eksperiment je edini način skozi katerega si alternativna kultura zagotovi in pride do svoje oblike sporočanja oz. svojega jezika (ki je najbrž apriori nasprotujoč obstoječemu). Ko pa ta nova oblika sporočanja pride v mainstream se zabrišejo meje obeh in se več ne ve kdo je tukaj upornik in kdo ne. Z vse hitrejšim, če že ne svetlobno hitrim prehajanjem alternative v mainstream (tudi s pomočjo mtv-ja in drugih medijev ) je tako prav pomen alternativne kulture spodkopan že na samem začetku. Kar se ponavadi še zgodi je to, da vsebine ostanejo izven konteksta, so postavljene v drugega in ščasoma se popolnoma spremeni oz.zamenja pomen. Alternativa vseskozi varira, ni stalna. Enkrat je nekaj alternativno, drugič je isto že mainstreamovsko.
Kaj še preostane na koncu? Cinizem in ironija. Če pa bi radi bili alternativni in vam obstoječe stanje ni povšeči ga 100% podpirajte, le tako ga boste spremenili. :)
Kako hitro postane oblikovanje samo sebi namen! Žalostno in hkrati neizogibno je to, o čemer je pisal Janez: alternativna scena vedno postane mainstream, ko enkrat dobi dovolj veliko število privržencev.
Tak razvoj popolnoma podpiram, dokler ne izgubi zavedanja o izvirnem smislu, ki ga je imela od začetka. Smisel alternativne scene kar naenkrat postane alternativnost sama, ne več upiranje obstoječemu.
In isto se dogaja z oblikovanjem. Že res, da se od začetka oblikuje drugače in na bazi eksperimenta, ampak je vsak korak osmišljen.
Potem pa pride trenutek, ko se ta drugačnost oblikovanja začne izkoriščati samo še v prid temu, da je privlačna, da ohranja svojo mainstreamovskost.
Ko se to zgodi, se mora oblikovalec čimprej zavesti svojega početja in narediti to, kar so naredili pri Ray Gunu: prevzeti čimbolj minimalistično oblikovanje, da z njim nehajo kratiti vsebino, ampak jo znova osmislijo.
hmm...in če je prav minimalistično oblikovanje zdej mainstream?!
Res je da kot oblikovalci radi pademo v past preoblikovanja, oz. dodajanje elementov, ki z izdelkom nimajo blage veze. To mi je komaj sedaj jasno, ko opazujem izdelke ki sem jih delal prej (sej ni da zdej se smatram za zrelega) ali izdelke ki jih delajo nižji letniki - prevladuje neka ideja oblikovanja samega sebi, namesto da bi bilo oblikovanje posledica vsebine.
Mainstream (kot pise tudi Janko)izkoristi in popolnoma razvrednoti vsebino (biti kul) in s tem potepta vse na kar so opozarjali, razvijali, sporocali, se trudili spremeniti.
Se strinjam, kar ste napisali,da ...» se ta drugačnost oblikovanja začne izkoriščati samo še v prid temu, da je privlačna ...« in dejstvo je, da se z izkusnjami in znanjem vedno bolj zavedamo napak, ki smo jih naredili, mogoce celo nevede, vendar menim, da je zacetek ze, da smo jih prepoznali. Zdaj moramo uporabiti novo znanje in razmisliti, se veliko sprasevati in sprasevati druge, ki so vkljuceni v proces za koga in na kaksen nacin bomo delali, kaj zelimo s tem pocetjem doseci. Nato izhajati oz. imeti neko osnovno idejo, ki jo vecina mainstreamovskega oblikovanja nima.
Vendar v osnovi se mi zdi, da ne gre za strogo ločevanje na alternativno ali mainstreamovsko, ki nekaj premakne, ampak za posameznike.
Na Akademiji pogosto slišimo od profesorjev VK, da je treba izhajati iz vsebine. Kar je tudi pravilno in "by the book". Tako oblikovanje je tisto iz katerega se učimo. Danes, se želi preseči ta šolski nivo in narediti premike.Toda ti so že bili narejeni v preteklosti (Fletcher etc.). Imamo dosti zvenečih imen, ne bom jih našteval, katerim je to uspelo. Ampak to kar je izjavil Bob Pittman, je zelo resna stvar. Spomnilo me je na eno od oglaševalskih agencij, kjer so mi rekli, da za njih ne obstaja dober ali slab dizajn, ampak tisti kateri se prodaja! Če povzamemo vse skupaj, dobimo sliko izrazito potrošniške družbe, katera je zapolnila vsako možno nišo, da sploh ne verjamem, da je besedo "alternativa" umestno uporabljati za bilo katero dejavnost, razen - pardon, za kvazi-alternativo. V bistvu tako brezlične potrošniške kreature, katera danes velja za družbeno sprejemljivo, v kakšno je človek postopoma evolviral, kakšna se prodaja za vzor manj razvitim deželam, ni bilo še na svetu. Mislim, koka-kola je prišla že na vse konce sveta, mar ne? Mogoče kak fant vidi kot alternativo to, da se prijavi v vojsko in odide na fronto pobijat ljudi, namesto da doma čepi pred računalnikom in špila FP streljačino. Ali pa kak drug fant doživlja alternativo, ko vzame nekaj kilogramov eksploziva nase in se vrže v zrak, v upanju, da bo onstran za nagrado dobil ne vem koliko ljubic in veselja, katerega si v tostranskem življenu ne bi nikoli mogel privoščiti. Se pa najdejo tudi taki, kateri v vsem tem vidijo tržno nišo in - obogatijo. Tako da, "Alternative by design..." Lepo vas prosim no.
Post a Comment