First things first manifesto

RAZMIŠLJA:MIHA KOSMAČ

Mi, podpisani, smo grafični oblikovalci, art direktorji in vizualni komunikatorji, ki smo zrasli v svetu, v katerem so nam tehnike in orodja oglaševanja, znova on znova predstavljene kot najbolj dobičkonosna, učinkovita in zažejena oblika uporabe našega talenta. Veliko učieljev in mentorjev oblikovanja širi to prepričanje, trg ga nagrajuje in kup knjig in publikacij ga podpira.
Vzpodbujeni v to smer, oblikovalci nato uporabijo svoja znanja in domišljijo za prodajo pasjih piškotov, detergentov... Komercialno delo je vedno plačalo račune, vendar je mnogo grafičnih oblikovalcev dopustilo, da je sedaj to postalo, večina dela, ki ga opravljajo oblikovalci. Takšno tudi oblikovanje dojema svet. Čas in energija profesije sta zapravljena za proizvajanje potrebe po stvareh, ki so nepotrebne in nepomembne.
Večina nas postaja vse bolj nezadovoljna s takim pogledom na oblikovanje, oblikovalci ki svoj trud namenijo prvotno oglasevanju, pripomorejo k nastajanju okolja, tako nasičenega z komercialnimi sporočili, da te narekujejo, kako ljudje govorijo, razmišljajo, čutijo, se odzivajo in komunicirajo.
So naloge bolj vredne naših znanj reševanja problemov. Še ne-izvedene okoljske, družbene in kulutrne krize zahtevajo našo pozornost.
Predlagamo, da se zamenjajo prioritete v prid bolj uprabnim, trajnim in demokratičnim načinom komunikacije. Spekter debate se manjša, moral bi se širiti. Potrošništvo je vodilno brez tekmecev, treba ga je izzvati z drugačnim izražanjem s pomočjo oblikovanja in vizualnega jezika.
Leta 1964 je 22 vizualnih komunikatorjev podpisalo originalni manifesto. Z eksplozivno rastjo globalne komercialne kulture, je to spročilo postalo le še bolj potrebno. Danes manifesto prenavljamo, v upanju, da ne mine nobeno desetletje več, brez da bi si to misel vzeli k srcu.

Introduction: Design is about democracy (Rick Poynor)

Razlika med oblikovanjem kot sredstvo komuniciranja in oblikovanjem kot sredstvo prepričevanja(v nakup). Ne kupimo vsebine kupimo podobo, marketinški guruji se tega vse preveč zavedajo. Oblikovanje je tisto ki proda izdelek in ne vsebina.

Moje mnenje:

Jaz ze z mislijo manifesta povsem strinjam, danes živimo v okolju vizulano tako onesnaženem, da nam oglaševanje res že narekuje naš življenski slog, kako naj živimo, kako naj se obnašamo, kaj je “kul”... Ob vsem tem postajamo otopeli in nezavedni za resnične probleme okoli nas kot so okoljske, kulturne in družbene krize. Oblikovalci bi se resnično morali vržti v manj komercialne vode in kot pise v Poynorjevem uvodu, ukvarjati s tem kaj oglas sporoča in ne če oglas izgleda “kul”. Izpostavljena je tudi problematika, ko je rečeno, da je komerciala že od vedno plačevala račune, vendar res ne smemo dopustiti, da to postane edini cilj, edino gonilo oblikovanja. Omenjeno je tudi, da je veliko se ne dobro rešenih problemov tudi npr. označevalni sistemi v mestih(table za ulice in zgradbe...), brošure namenjene izobraževanju... Tako , da obstajajo tudi problemi, ki jih je treba rešiti in niso komercialne narave, niso pa čisto zgolj namenjeni opozarjanju. Gradi se lahko tudi na boljsi vizualni podobi neprofitnih in dobrodelnih organizacij... Škoda je le, da je bil manifesto ponovno izdan leta 2000 v upanju, da ne mine več desetletje, brez ,da bi se zadeve izboljšale. Problemov se sicer zavedamo, vendar pa se mi zdi, da še ni bilo narejenih večjih premikov v pravi smeri.