RAZMIŠLJA: TJAŠA GALE
Vloga oglaševanja je zmesti trgovce (ne le kupce) in ohraniti samosvojo identiteto, avtentično kulturo svojega proizvoda med vso konkurenco.
Tako imenovana generacija X je posvojila anti-chic estetiko, grunge stil, ki ga ni lahko identificirati in uporabljati in nasplošno velja za nekultiviranega in se odmika od vsesplošno lepega. Punk komadi so se začeli pojavljati kot soundtrack v TV-reklamah. Posledica tega je, da so se mladi veliko bolj zavedali zavajajočih reklam, ki oglašujejo izdelke za ‘popolne’ ljudi, temu so se upirali (za razliko do odraslih), distancirali so se od emocionalnih učinkov reklam.
Lorraine Ketch, direktorica Levisove trendy linije Silvertab pravi, da kupci ne marajo neposrednega, agresivnega oglaševanja. Pravi, da zdaj namesto, da bi oglaševali brand, oblikujejo kampanje o oglaševanju samem. Dandanes so mediji kot dvosmerna cesta, portal za izražanje samega sebe. Povečanje produkcije tehnoloških naprav je bistveno spremenilo obliko in funkcijo masovnih medijev, zdaj
je to odprt sistem, medijski prostor. Ogromno je ciničnih predelav del, kritik, in celo parodij. Mediji so kaotičen prostor, kot ocean ali vreme, ne spoštuje več avtoritete. Nasprotno, tisti, ki jo poveličujejo,
so zasmehovani. Mladi gledalci instinktivno zavračajo avtoritativne oglase in se posmehujejo takim, v katerih ljudje hočejo biti kul.
Oglaševalci se zelo dobro zavedajo tega, zato spreminjajo tehnike prepričevanja gledalcev. Če pogledamo mikrobrande - kupci spregledajo pretirane, agresivne kampanje npr. pivovarn, se obrnejo k lokalnim, manjšim, zaradi njihove avtentičnosti, ker jim dajejo občutek pristnosti in povezanosti.
Pojavijo se tudi kvazi mikrobrandi - velike znamke zaradi tega trenda oglašujejo linije proizvodov kot ‘domače’ ipd. Oglaševalci skušajo biti vedno korak pred kaotičnim medijskim prostorom, delajo reklame, ki so težje za
dekonstrukcijo. Veliko plakatov in časopisnih oglasov prikazuje sliko le dela modela, kar dovoljuje kupcu, da se poistoveti z njim. Manj specifična in bolj ikonična prezentacija je ključ do tega, da se bo gledalec identificiral z oglasom. Bolj simplificirana in manj dokončna je ikona, bolj univerzalna je lahko stvar za
identifikacijo. Ena najbolj znanih ikon je Nike kljuka, za katero vsak ve, kaj pomeni, predstavlja takorekoč ideale mladih - moč, hitrost, uspešnost itd.
Oglaševalci vse bolj pogosto uporabljajo ironijo v oglasih, tako ti postajajo satire ali parodije, ki se tudi pogosto ukvarjajo s spodletelimi poskusi konkurence. Z novimi načini dajejo kupcu vedeti, da ga nimajo za neumnega - če razume šalo ali ironijo/cinizem v oglasu, bo tudi dovolj ‘pameten’, da bo stvar kupil
(wink advertising). Ko je bil ta način oglaševanja bolj prepoznan in s tem manj efektiven, so šli še korak naprej in začeli s kampanjami, ki so kritizirale princip oglaševanja samega, npr. Diesel. Namesto popolnih ljudi v idiličnem
okolju so prikazovali nasprotno. Ker ljudje hočejo biti samosvoji, originalni, izvirni, nočejo biti del množice, kot popolne lutke, ki jih oglaševalci povečini oglašujejo, so se skozi zgodovino oglaševanja pricipi le-tega korenito spremenili.
Tudi faza, v kateri je oglaševanje dandanes, je samo ena faza v njegovi zgodovini. Brez prilaganjanja oglasov kupcem, je oglaševanje neefektivno in brezpredmetno, oglaševalci morajo biti stalno korak naprej, ne smejo slediti trendom, temveč jih delati. Najbolj efektivni oglasi so tisti, ki s svojo vsebino ne le
pritegnejo gledalca, temveč ga šokirajo in mu dajo misliti. Oglasi, ki prikazujejo izklesana telesa, popolne in srečne obraze, so spregledani, ker so v večini. Nimajo tistega faktorja, zaradi katerih bi bili nadpovprečni, zbledijo v množici ostalih. Korak naprej so dobro premišljeni, originalni in inteligentni principi
oglaševanja, ob katerih se gledalec zave, da ga oglaševalci nimajo za neumnega. Ob katerih ne bodo del črede, če oglaševani proizvod kupijo, temveč nekaj posebnega. Druga prednost takega oglaševanja je to, da z ironijo in določenim dvomom, npr. tezo, ki je vredna razmisleka in popolno iskrenostjo in ne obljubljanjem
nečesa nemogočega, pusti gledalcu bore malo možnosti, da bi tudi sam podvomil, da proizvod ni vreden nakupa. Vse to je seveda najbolj pomembno pri še neuveljavljenih znamkah, pri tistih, ki so si že uveljavile nek rezime, je oglaševanje postranskega pomena. S tem mislim predvsem na kvantiteto oglasov, saj obstaja kar nekaj znamk s politiko trženja, ki ne vključuje nikakršnega oglaševanja, npr. Zara. Konec
koncev pa se kupec lahko še vedno odloči na najcenejši proizvod v konkurenci.
Monday, December 27, 2010
Monday, December 20, 2010
Predavanje v četrtek 23.12
Prejšnji teden smo se dogovorili, da tukaj na blogu ugotovimo prisotnost na četrtkovem predavanju- tik pred božičem.
Tisti, ki želite priti (lahko si pogledamo drugi del dokumentarca THE NET+ razprava) sporočite pod komentarje.
V sredo popoldne pa vidimo kako in kaj.
Lep pozdrav vsem, dr. Oliver Vodeb
Tisti, ki želite priti (lahko si pogledamo drugi del dokumentarca THE NET+ razprava) sporočite pod komentarje.
V sredo popoldne pa vidimo kako in kaj.
Lep pozdrav vsem, dr. Oliver Vodeb
Sunday, December 12, 2010
Thomas Frank Conquest of Cool
RAZMIŠLJA:NAJA SIMČIČ
Thomas Frank opisuje dogajanje v oglaševanju preteklih let, kako termin ''cool'' navadno upodabljajo kot posameznikovo upiranje proti množični podjetniški kulturi. Oglaševanje je v 40-ih, 50-ih letih temeljilo na tem, da je bilo čimbolj racionalno. V obdobju 30 - 50-ih let je prevladovala masivna birokracija, ki se je poskušala truditi zatirati neke drugačne načine razmišljanja oblikovalcev. Upoštevali in sprejemali so družbene ali skupinske norme zaradi osebnega udobja, koristi in prilagodljivost, čeprav so že v 30. letih nekateri avtorji kljubovali klientom in živeli pospešeno oz. napredno življenje. V 50. se pojavi težnja po upiranju navadnemu, vendar je to predstavljalo napor zatreti ta industrijski impulz.
V 60. letih se pojavi uporna mladinska kultura, ki je postala ciljna skupina oglaševalskih družb. Cilj jim postane ustvariti želje, govoriti kot upornik. Postali so ustvarjalci novega občutka ''cool'', svoboda je norost (čas hipijev, rock zvezd, umetnikov…). Svet oglaševanja ni bil več birokratski, miren, znanstven ampak artističen, disfunkcionalen, kraj divjih strasti, opojev, občasnega nasilja pa tudi še s stilom klišeja iz 50-ih. Mladostniško razmišljanje se odraža tudi v literaturi, filmu, modi, itd. zaradi česar se pojavi termin ''yung thinking'' kateremu sledijo ne samo najstniki ampak vsi do 35-ih let in še večina starejših. Oglaševalci začnejo poslušati mlade in upoštevati njihov način življenja. Podobe, jezik mladosti so uporabljali na produktih in za širok krog ljudi, ker je mladost privlačna in je bila s tem na voljo; ''yung in spirit''. Mladost, ''cool'' postane nek trend, ki si ga vsak želi. Oglaševanje dobi s tem tudi nek nov izziv, kako zajeti te mladostniške podobe in jezik tako, da ga bodo razumeli tudi starejši. Pomembno je, da je jezik mladih razumljiv ne samo mladoletnikom, ampak vsem ki bi radi ''zaustavili čas'' in, ki si to lahko privoščijo. Na starejšo populacijo je to imelo večji učinek, ker so v bistvu mladi narekovali ta stil mladosti ''new generation''. Ta generacija je stremela k novim stvarem, ki so jih hoteli imeti zdaj. Sprejemajo zastarelo, a hočejo novo, izboljšano verzijo ter stvari, ki so nove in izpopolnjenje. Ta najbolj mladostna in aktivna leta so tudi najbolj potrošniška.
V 60. se razvije tudi neka nova potrošniška logika ''the new movemen'' kjer je pomembno, da ima potrošnik boljše, novo, najnovejše, najlepše, najbolj ''cool'' ne glede na to ali je stvar kvalitetna, važno je, da jo ima zdaj. Posledica tega je veliko izdelkov na trgu, čim hitrejše odkrivanje vedno novejših, raznolikih izdelkov, ki pa nekateri ne dajo toliko na kvaliteto.
Ti oglaševalski trendi se nekako še samo stopnjujejo v 70., 80. letih. Pojavi se tudi pripadnost znamkam, pospešeno potrošništvo ter oglaševanje dobi velik vpliv v medijih. Vse teži k temu, da je v skladu s postavljenimi trendi.
Moje mnenje glede tega je, da ta način oglaševanja kar je ''cool'' traja še danes. Na misel mi je prišla reklama za orto paket s slogani: ''bodi cool''; '' živi po svoje'' ; ''orto u nulo'', kjer uporabljajo jezik in podobe mladih, to kar je ''cool''. Ta se mi zdi odličen primer oglaševalske logike, ki se je razvila v 60. Pojavi se pa mi vprašanje kdo narekuje te ''cool'' trende, ali so to še vedno mladi, ali so to dobro premišljene marketinške poteze, kjer je v prvi vrsti prodaja čim več izdelkov, in s tem načinom, da dajejo potrošnikom občutek, da sami postavljajo trende, da so samosvoji, svobodni (slogan orto paketa: ''živi po svoje''),jim uspeva, gre za prikrito reklamiranje. Potrošnikom ponujajo občutke, da se ti dojemajo kot ''cool''. V resnici pa te stvari narekuje marketing in daje občutek mladini, da jim sledi, posluša ter želi ustreči.
Thomas Frank opisuje dogajanje v oglaševanju preteklih let, kako termin ''cool'' navadno upodabljajo kot posameznikovo upiranje proti množični podjetniški kulturi. Oglaševanje je v 40-ih, 50-ih letih temeljilo na tem, da je bilo čimbolj racionalno. V obdobju 30 - 50-ih let je prevladovala masivna birokracija, ki se je poskušala truditi zatirati neke drugačne načine razmišljanja oblikovalcev. Upoštevali in sprejemali so družbene ali skupinske norme zaradi osebnega udobja, koristi in prilagodljivost, čeprav so že v 30. letih nekateri avtorji kljubovali klientom in živeli pospešeno oz. napredno življenje. V 50. se pojavi težnja po upiranju navadnemu, vendar je to predstavljalo napor zatreti ta industrijski impulz.
V 60. letih se pojavi uporna mladinska kultura, ki je postala ciljna skupina oglaševalskih družb. Cilj jim postane ustvariti želje, govoriti kot upornik. Postali so ustvarjalci novega občutka ''cool'', svoboda je norost (čas hipijev, rock zvezd, umetnikov…). Svet oglaševanja ni bil več birokratski, miren, znanstven ampak artističen, disfunkcionalen, kraj divjih strasti, opojev, občasnega nasilja pa tudi še s stilom klišeja iz 50-ih. Mladostniško razmišljanje se odraža tudi v literaturi, filmu, modi, itd. zaradi česar se pojavi termin ''yung thinking'' kateremu sledijo ne samo najstniki ampak vsi do 35-ih let in še večina starejših. Oglaševalci začnejo poslušati mlade in upoštevati njihov način življenja. Podobe, jezik mladosti so uporabljali na produktih in za širok krog ljudi, ker je mladost privlačna in je bila s tem na voljo; ''yung in spirit''. Mladost, ''cool'' postane nek trend, ki si ga vsak želi. Oglaševanje dobi s tem tudi nek nov izziv, kako zajeti te mladostniške podobe in jezik tako, da ga bodo razumeli tudi starejši. Pomembno je, da je jezik mladih razumljiv ne samo mladoletnikom, ampak vsem ki bi radi ''zaustavili čas'' in, ki si to lahko privoščijo. Na starejšo populacijo je to imelo večji učinek, ker so v bistvu mladi narekovali ta stil mladosti ''new generation''. Ta generacija je stremela k novim stvarem, ki so jih hoteli imeti zdaj. Sprejemajo zastarelo, a hočejo novo, izboljšano verzijo ter stvari, ki so nove in izpopolnjenje. Ta najbolj mladostna in aktivna leta so tudi najbolj potrošniška.
V 60. se razvije tudi neka nova potrošniška logika ''the new movemen'' kjer je pomembno, da ima potrošnik boljše, novo, najnovejše, najlepše, najbolj ''cool'' ne glede na to ali je stvar kvalitetna, važno je, da jo ima zdaj. Posledica tega je veliko izdelkov na trgu, čim hitrejše odkrivanje vedno novejših, raznolikih izdelkov, ki pa nekateri ne dajo toliko na kvaliteto.
Ti oglaševalski trendi se nekako še samo stopnjujejo v 70., 80. letih. Pojavi se tudi pripadnost znamkam, pospešeno potrošništvo ter oglaševanje dobi velik vpliv v medijih. Vse teži k temu, da je v skladu s postavljenimi trendi.
Moje mnenje glede tega je, da ta način oglaševanja kar je ''cool'' traja še danes. Na misel mi je prišla reklama za orto paket s slogani: ''bodi cool''; '' živi po svoje'' ; ''orto u nulo'', kjer uporabljajo jezik in podobe mladih, to kar je ''cool''. Ta se mi zdi odličen primer oglaševalske logike, ki se je razvila v 60. Pojavi se pa mi vprašanje kdo narekuje te ''cool'' trende, ali so to še vedno mladi, ali so to dobro premišljene marketinške poteze, kjer je v prvi vrsti prodaja čim več izdelkov, in s tem načinom, da dajejo potrošnikom občutek, da sami postavljajo trende, da so samosvoji, svobodni (slogan orto paketa: ''živi po svoje''),jim uspeva, gre za prikrito reklamiranje. Potrošnikom ponujajo občutke, da se ti dojemajo kot ''cool''. V resnici pa te stvari narekuje marketing in daje občutek mladini, da jim sledi, posluša ter želi ustreči.
Friday, November 26, 2010
Naomi Klein: NO LOGO ZNAMKA SE ŠIRI
RAZMIŠLJA: ŠPELA RIHAR
Članek govori o tem, kako so se znamke razširile iz nečesa, kar se je tržilo preko drugih stvari naprimer koncertov in prireditev v nekaj kar sedaj trži koncerte in podobne prireditve. Skratka kako se je vse obrnilo in kako so znamke zrasle in razširile meje svojega dometa oglaševanja in kje se nameravajo ustaviti. Avtorica se spominja, kako so se že kot osemletniki v četrtem razredu primerjali med seboj in drug drugemu gledali logotipe na žepih kavbojk. In nadaljuje s tem kako je iz majhnega logotipa na polo majicah kar naenkrat zadeva preskočila v hodečo billboard tablo z velikimi poudarjenimi logotipi znamk kot so Calvin Klein, Esprit, Roots, Tommy Hilfiger ipd. Naprej opisuje kako je prišlo do preskoka, ko ni bilo dovolj tržiti svojo znamko zgolj v njenem svetu – ampak kako so firme kot npr. Nike, Polo in Tommy Hilfiger v devetdesetih letih prešle na sponzoriranje raznih kulturnih dogodkov in s tem niso samo dodali vrednosti tem dogodkom temveč so širili svoj svet idej in ikonografije. Logo se je spremenil zgolj iz asociacije na znamko v centralno atrakcijo dogodka. Dobra ponazoritev razširjanja meje do koder seže znamka je primer, da ne zadostuje zgolj igrana reklama za Coke vendar preide znamka Coke v nalogo brainstorminga o Coke-ovi naslednji oglaševalski kampanji v učilnico angleškega jezika v osnovni šoli. Tekom članka avtor izpostavi tudi razne primere kako se znamka »šlepa« s pomočjo druge znamke oziroma glasbene skupine in obratno kako zaradi tovrstnega primera pridobi ravno glasbena skupina in kako se videospoti teh skupin začnejo zgledovati po reklamah velikih blagovnih znamk. Na koncu nas postavi pred dejstvo kako se vse obrne in kako naprimer Kanadska pivovarna Molson Breweries spremeni tudi način promoviranja samega kulturnega dogodka, ko preneha napovedovati koncerte glasbenih skupin po imenih ampak ustvari glasbene dogodke tipa Blind Date Concert in se v naslovu pojavi samo ime pivovarne – nastopajočega pa šele na samem kraju kjer nastopa kot presenečenje. Na koncu nas opozori tudi na izvajalce znotraj glasbene industrije, ki nastopajo kot dobro premišljene in (pred)pripravljene znamke, ki bodo zagotavljale uspeh pri ciljnih skupinah (Spice Girls, Backstreet Boys, N'Sync, …) in kako je možno tako iz znamke kot je Gap kot iz glasbene raperske skupine kot je Wu Tang Clan preiti zgolj iz primarne dejavnosti v absurde kot je naprimer Wu Tang Clan pohištvo pri podjetju Nordstrom. Vprašanje, ki nam ga postavi na koncu je le do kje sega pogum določene firme, da zameji obseg svoje znamke.
Moje mnenje pri vsej stvari je to, da je že od nekdaj vse kar preide na neko globalno znano raven plod premišljenega sponzoriranja in dobičkov tako iz promovirane kot iz sponzorske strani. Ni važno ali je vse skupaj paradoksalno združeno – važno je da se povsod obrača denar. Če hočeš kaj biti in veljati se boš prej ali slej nekomu moral prodati drugače po vsej verjetnosti ne boš nikoli svetovno uveljavljen. Samo poglejmo kako sami ustvarjamo CV-je – najpomembnejše je za katere svetovno znane kliente smo že delali in tako ponovno pridemo do dejstva, da gradimo lastno blagovno znamko s pomočjo drugih že močno uveljavljenih.
Članek govori o tem, kako so se znamke razširile iz nečesa, kar se je tržilo preko drugih stvari naprimer koncertov in prireditev v nekaj kar sedaj trži koncerte in podobne prireditve. Skratka kako se je vse obrnilo in kako so znamke zrasle in razširile meje svojega dometa oglaševanja in kje se nameravajo ustaviti. Avtorica se spominja, kako so se že kot osemletniki v četrtem razredu primerjali med seboj in drug drugemu gledali logotipe na žepih kavbojk. In nadaljuje s tem kako je iz majhnega logotipa na polo majicah kar naenkrat zadeva preskočila v hodečo billboard tablo z velikimi poudarjenimi logotipi znamk kot so Calvin Klein, Esprit, Roots, Tommy Hilfiger ipd. Naprej opisuje kako je prišlo do preskoka, ko ni bilo dovolj tržiti svojo znamko zgolj v njenem svetu – ampak kako so firme kot npr. Nike, Polo in Tommy Hilfiger v devetdesetih letih prešle na sponzoriranje raznih kulturnih dogodkov in s tem niso samo dodali vrednosti tem dogodkom temveč so širili svoj svet idej in ikonografije. Logo se je spremenil zgolj iz asociacije na znamko v centralno atrakcijo dogodka. Dobra ponazoritev razširjanja meje do koder seže znamka je primer, da ne zadostuje zgolj igrana reklama za Coke vendar preide znamka Coke v nalogo brainstorminga o Coke-ovi naslednji oglaševalski kampanji v učilnico angleškega jezika v osnovni šoli. Tekom članka avtor izpostavi tudi razne primere kako se znamka »šlepa« s pomočjo druge znamke oziroma glasbene skupine in obratno kako zaradi tovrstnega primera pridobi ravno glasbena skupina in kako se videospoti teh skupin začnejo zgledovati po reklamah velikih blagovnih znamk. Na koncu nas postavi pred dejstvo kako se vse obrne in kako naprimer Kanadska pivovarna Molson Breweries spremeni tudi način promoviranja samega kulturnega dogodka, ko preneha napovedovati koncerte glasbenih skupin po imenih ampak ustvari glasbene dogodke tipa Blind Date Concert in se v naslovu pojavi samo ime pivovarne – nastopajočega pa šele na samem kraju kjer nastopa kot presenečenje. Na koncu nas opozori tudi na izvajalce znotraj glasbene industrije, ki nastopajo kot dobro premišljene in (pred)pripravljene znamke, ki bodo zagotavljale uspeh pri ciljnih skupinah (Spice Girls, Backstreet Boys, N'Sync, …) in kako je možno tako iz znamke kot je Gap kot iz glasbene raperske skupine kot je Wu Tang Clan preiti zgolj iz primarne dejavnosti v absurde kot je naprimer Wu Tang Clan pohištvo pri podjetju Nordstrom. Vprašanje, ki nam ga postavi na koncu je le do kje sega pogum določene firme, da zameji obseg svoje znamke.
Moje mnenje pri vsej stvari je to, da je že od nekdaj vse kar preide na neko globalno znano raven plod premišljenega sponzoriranja in dobičkov tako iz promovirane kot iz sponzorske strani. Ni važno ali je vse skupaj paradoksalno združeno – važno je da se povsod obrača denar. Če hočeš kaj biti in veljati se boš prej ali slej nekomu moral prodati drugače po vsej verjetnosti ne boš nikoli svetovno uveljavljen. Samo poglejmo kako sami ustvarjamo CV-je – najpomembnejše je za katere svetovno znane kliente smo že delali in tako ponovno pridemo do dejstva, da gradimo lastno blagovno znamko s pomočjo drugih že močno uveljavljenih.
Thursday, November 25, 2010
Sunday, November 21, 2010
Sentenced to Buy in Shopping on planet Irony (Rick Poynor)
RAZMIŠLJA:JAKOB BEKŠ
SENTENCED TO BUY
V poglavju "Sentenced to buy" Rick Poynor govori o oglasni kampanji italijanskega proizvajalca oblacil United Colors of Benetton z naslovom "We, on Death Row" (Mi, v vrsti za smrt). Kampanja (katere stroški so bili ocenjeni na 20 milijonov dolarjev) v seriji oglasov prikazuje portrete 26 ameriških obsojencev na smrt (25 moških in ena ženska), ob fotografijah pa so napisana njihova imena, rojstni datum, zlocin, za katerega so bili obsojeni ter nacin usmrtitve. Oglas vsebuje tudi napis "Sentenced to death" in obvezni Benettonov znak.
Snovalca kampanje, kreativni direktor Oliver Toscani in novinar Ken Shullman pravita, da z delom nista imela namena opravicevati zlocinov obsojencev, pac pa sta želela, da jih javnost opazi ter v njihovih strmecih oceh najde clovecnost, da jih sprejme kot (so)ljudi. Zaporniki so obicajno namrec prikazani v zaporniških oblekah, neurejeni, z izgledom, ki sugerira njihovo ocitno krivdo. Prav zato so zaporniki tu predstavljeni preko serije elegantnih Toscanijevih portretov, ki na velikih billboardih v opazovalcih/mimoidocih vzbujajo obcutke prek socutja do zgroženosti. Prav oglasi na billboardih, pravi Poynor, so nevdomno bolj ucinkoviti od ostalih oglaševalskih sredstev (npr. casopis, internet...), ki jih je veliko lažje prezreti.
Odziv na kampanjo, predvsem v državah s smrtno kaznijo (ZDA), je bil buren. Nekateri kritiki so menili, da Benetton povelicuje obsojence in iz njih dela žrtve, drugi so opozarjali, da je obcutljivo temo uporabil zato, da je zaslužil. V odgovor je Toscani izjavil: »Zaslužil bi tako ali drugace. Moja pa je bila odlocitev ali bom kamero usmeril v nekaj zanimivega ali nekaj neumnega.« Dodal je še, da ce se novinar osredotoci na nek resen problem, mu nihce ne ocita, da skuša zgodbo prodati medijem. Ko to stori oglaševalec, je to neokusno, vzbuja proteste.
A Toscani je šel predalec – s svojo kampanjo je povzrocil bes v ZDA, posebej pri sorodnikih žrtev portretiranih zlocincev. V nekaterih veleblagovnicah so umaknili s polic vse Benettonove izdelke, zapirali so Benettonove trgovine, v 12 državah so oglase prepovedali, sledile so civilne tožbe. (Oglasna kampanja je tudi povzrocila okrepitev oglaševalskih omejitev: ASA Advertising Standards Authority je predlagala, da jim dajo 'sporni' oglaševalci svoje oglase predhodno na vpogled.) Posledicno je Toscani zapustil Benetton, kjer je 16 let ustvarjal provokacije. Se je pa s svojim delom, ki ocitno še sedaj odmeva, zapisal v zgodovino oglaševanja.
Je uporaba tovrstne socialne tematike v komercialne namene sporna? Ali obstaja povezava med smrtno kaznijo in Benettonovimi pisanimi puloverji? Gre za ocitno protislovje med vsebino in osnovnim namenom oglasa (= privabiti kupce). Kot pravi Poynor, je nujno, da se po tem nenehno vprašujemo, kajti sicer se lahko zabriše meja med oglaševanjem in novinarstvom. Kot pravi Toscani pa pojav takšne tematike v nekem drugacnem (komercialnem) kontekstu pritegne pozornost gledalcev, ki so sicer že vajeni in ostajajo neprizadeti ob grozotah iz dnevnih porocil.
Kampanja ne oglašuje produkta, pac pa skozi kontroverzne podobe kriticno promovira socialno problematiko. To je Benettonova tradicija, odkar sodeluje z Oliverjem Toscanijem, ki je iz oglasov odstranli oblacila in se osredotocil na prikazovanje kontroverznih tem kot so AIDS, rasizem, vojna, religija, navsezadnje tudi smrtna kazen. Prodaja je bila po teh oglasnih akcijah izredno uspešna. Zgodnji oglasi so prikazovali etnicno mešane modele v pisanih, raznolikih puloverjih – rasno harmonijo - in so pritegnili svetovne kupce.
Toscanijeve kampanje so del trenda, v katerem oglaševalci poskušajo vkljuciti dileme kulturnega prostora kot sredstvo za 'zagon' svojih znamk. Ce se ta trend razvije, pravi Poynor, bodo veliki oglaševalci snovali kulturo. Kajti, ce bi mnogi oglaševalci sledili Toscanijevemu zgledu, bi Benetton izgubil prednost, ekskluzivnost oglaševalskega pristopa, predvsem pa bi se zabrisale drobne razlike med neodvisnim mnenjem in komercialnimi interesi, kar bi privedlo do izkorišcanja resnih tematik s strani korporacij za lastne komercialne koristi.
Osebno mislim, da gre pri konkretnem primeru Toscanijeve kampanje za popoln primer izkorišcanja perecih tematik za promocijo znamke Benetton. Gre le za ustvarjanje imidža, da se Benetton zaveda vseh problemov in tematik, ki jih izpostavljajo njihove kampanje, hkrati pa prikrivanje dejstva, da glede njih ne storijo nicesar konkretnega in da jim gre le za podobo znamke. To, da se doticne tematike pojavljajo v drugacnem kontekstu kot so ga gledalci navajeni, njihovega odnosa do teh tematik po mojem ne bo drasticno spremenilo. Ce so ljudje neobcutljivi na grozote iz dnevnih porocil, zakaj bi bilo pri oglaševalskih kampanjah drugace? Drznil bi si celo trditi da vsakršna uporaba tovrstnih tematik znotraj komercialnega diskurza te tematike apriori banalizira in relativizira ter jih oropa potenciala za dejanske družbene spremembe. Vsem je namrec jasno, da smrtna kazen in Benettonove pisane obleke nimajo nic skupnega, hkrati pa tudi vemo, da vsi oglasi nekaj "prodajajo", zato lahko iz vsega verjetno potegnemo zakljucek, da nam Benetton kljub vsej Toscanijevi filozofiji prek teh oglasov "prodaja" videz socialno-kriticne/cutece znamke.
SHOPPING ON PLANET IRONY
Rick Poynor devetdeseta leta 20. stoletja opisuje kot leta ironije. Ironija je bila trend tega casa, kar se je manifestiralo tudi v oglaševanju.
Ironijo kot pristop k oglaševanju je uporabila italijanska modna hiša Diesel v svoji prvi globalni oglasni kampanji Successful Living. Gre za serijo oglasov, ki ironicno prikazujejo 'žanrske' podobe, na temo družine, politike, religije... Serija plakatov (kreativni direktor Joakim Jonason) tako prikazuje sadisticne zobozdravnike, parado zagorelih castilcev sonca, Kristusovo vrnitev na Zemljo v obliki majhnega zelenega vesoljca, generale v plenicah, kanibalske prašice... Eden za drugim so prihajali ti 'nori' oglasi, katerih namen je bilo težko dešifrirati, razen tega, da jim je prakticno vsaka tema (družina, ljubezen, zgodovina, okolje) prirocen material za 'zabavo brez obveznosti', kot njihovim kupcem.
Leta 1998 je Diesel lansiral serijo sedmih oglasov, ki prikazujejo inserte iz težkega življenja v Severni Koreji v nasprotju z svetom, ki ga ponujajo oglasi. Gre, kot trdi Poynor, za ene najbolj nenavadnih in problematicnih podob tistega casa. Eden od oglasov prikazuje ulicno sceno in beraca z otrokom. Na stavbi zraven njiju visi oglas (oglas v oglasu), ki prikazuje srecen zahodni par, oblecen v Diesel, in oglašuje izmišljeno potovalno agencijo Lucky Tours, z geslom: » Pobegnite zdaj!« Ocitno gre za komentar, smešenje neizogibne invazije globalizacije, ki preko blagovnih znamk sili svojo mentaliteto v druge kulture in pogosto popolnoma ignorira dogajanje v teh državah (ironija je, da prav to pocne tudi Diesel kot globalna znamka). Vprašanje, ki se tu poraja je, da je oglaševanje pravzaprav najmanj primeren medij za izvrševanje tovrstnih javnih diskusij (glej Benetton). Gre za obliko shockvertisinga, ki naj bi zbujalo dolocena obcutja (trpljenje, pravicnost...) vendar pa v komercialnem kontekstu vse potisne na nivo farse, šale. Ironija zastre pogled na tisto, kar je resnicno pomembno.
Drug oglas prikazuje skupino ali družino prašicev, ki sedijo okoli praznicno obložene mize, katere center je tudi sam prašic kot jed. Ob strani stoji 'Diesel'' oseba, jih opazuje tem se pri tem ocitno zabava. Plakat se je pojavil v casu božicnih, novoletnih praznovanj leta 1995. In poudarja, odseva koncept požrešnosti, kot enega izmed sedmih grehov. Simbolicno pokaže, kako ljudje v tem casu ''žremo kot svinje''. Pecena svinja kot jed ilustrira kanibalizem, samozadovoljitev, ceprav na racun drugih, kot posledica kapitalizma, kjer se rojevajo in krepijo vedno nova nasprotja: revšcina-bogastvo, dobri-slabi, clovek-žival. Diesel oseba ima pregled nad dogajanjem, ga opazuje in simbolicno predstavlja družbo na splošno, ki opazuje izbrance (skupina prašicev) in njihovo vedenje (kanibalizem - pohlep, požrešnost). Ta oseba je zunaj tega izbranega kroga, kar izraža tako z obnašanjem kot z obleko, kar sugerira Diesel kot podjetje, ki porabnikom ponuja drugacnost, samozavedanje in družbeno zavedanje hkrati.
Podjetje Diesel je prepleteno z ironijo, kot pravi Poynor. ''Skrivajo'' svoje italijansko poreklo in svojo lokalnost, obenem pa se preko angleškega prenosnika (ime Diesel!) predstavljajo svetu – ker si želijo delovati, vplivati, biti poznani globalno. A kljub temu, da svojo željo - biti globalna blagovna znamka - odkrito priznavajo, se v oglaševanju postavljajo proti globalizaciji kot velikemu sodobnemu problemu.
Diesel: ''We want to discuss more important things than just what we're selling. And we want to show that this is a company that is concerned about more than just dollars." Kot prej omenjeni Benetton, bi tudi oni radi delovali 'iskreni' in zavedni oglaševalci – a (ironicno) vseeno ne toliko zavedni, da ne bi zapravljali milijone dolarjev za kaj drugega kot oglaševanje. Kot pri Benettonu gre tudi tu za ustvarjanje imidža blagovne znamke, ceprav z uporabo nekoliko drugacnih sredstev. Tovrstna oglaševalska ironija in cinizem na žalost doprinašata le k dodatni relativizaciji problematik ter ne pripomoreta k družbenim spremembam ali ustvarjanju pogojev zanje. Prav tako tovrsten pristop ne odpira možnosti za širši diskurz o obravnavanih tematikah, ker le-te ostajajo hermeticno zaprte znotraj konteksta samega oglaševanja.
SENTENCED TO BUY
V poglavju "Sentenced to buy" Rick Poynor govori o oglasni kampanji italijanskega proizvajalca oblacil United Colors of Benetton z naslovom "We, on Death Row" (Mi, v vrsti za smrt). Kampanja (katere stroški so bili ocenjeni na 20 milijonov dolarjev) v seriji oglasov prikazuje portrete 26 ameriških obsojencev na smrt (25 moških in ena ženska), ob fotografijah pa so napisana njihova imena, rojstni datum, zlocin, za katerega so bili obsojeni ter nacin usmrtitve. Oglas vsebuje tudi napis "Sentenced to death" in obvezni Benettonov znak.
Snovalca kampanje, kreativni direktor Oliver Toscani in novinar Ken Shullman pravita, da z delom nista imela namena opravicevati zlocinov obsojencev, pac pa sta želela, da jih javnost opazi ter v njihovih strmecih oceh najde clovecnost, da jih sprejme kot (so)ljudi. Zaporniki so obicajno namrec prikazani v zaporniških oblekah, neurejeni, z izgledom, ki sugerira njihovo ocitno krivdo. Prav zato so zaporniki tu predstavljeni preko serije elegantnih Toscanijevih portretov, ki na velikih billboardih v opazovalcih/mimoidocih vzbujajo obcutke prek socutja do zgroženosti. Prav oglasi na billboardih, pravi Poynor, so nevdomno bolj ucinkoviti od ostalih oglaševalskih sredstev (npr. casopis, internet...), ki jih je veliko lažje prezreti.
Odziv na kampanjo, predvsem v državah s smrtno kaznijo (ZDA), je bil buren. Nekateri kritiki so menili, da Benetton povelicuje obsojence in iz njih dela žrtve, drugi so opozarjali, da je obcutljivo temo uporabil zato, da je zaslužil. V odgovor je Toscani izjavil: »Zaslužil bi tako ali drugace. Moja pa je bila odlocitev ali bom kamero usmeril v nekaj zanimivega ali nekaj neumnega.« Dodal je še, da ce se novinar osredotoci na nek resen problem, mu nihce ne ocita, da skuša zgodbo prodati medijem. Ko to stori oglaševalec, je to neokusno, vzbuja proteste.
A Toscani je šel predalec – s svojo kampanjo je povzrocil bes v ZDA, posebej pri sorodnikih žrtev portretiranih zlocincev. V nekaterih veleblagovnicah so umaknili s polic vse Benettonove izdelke, zapirali so Benettonove trgovine, v 12 državah so oglase prepovedali, sledile so civilne tožbe. (Oglasna kampanja je tudi povzrocila okrepitev oglaševalskih omejitev: ASA Advertising Standards Authority je predlagala, da jim dajo 'sporni' oglaševalci svoje oglase predhodno na vpogled.) Posledicno je Toscani zapustil Benetton, kjer je 16 let ustvarjal provokacije. Se je pa s svojim delom, ki ocitno še sedaj odmeva, zapisal v zgodovino oglaševanja.
Je uporaba tovrstne socialne tematike v komercialne namene sporna? Ali obstaja povezava med smrtno kaznijo in Benettonovimi pisanimi puloverji? Gre za ocitno protislovje med vsebino in osnovnim namenom oglasa (= privabiti kupce). Kot pravi Poynor, je nujno, da se po tem nenehno vprašujemo, kajti sicer se lahko zabriše meja med oglaševanjem in novinarstvom. Kot pravi Toscani pa pojav takšne tematike v nekem drugacnem (komercialnem) kontekstu pritegne pozornost gledalcev, ki so sicer že vajeni in ostajajo neprizadeti ob grozotah iz dnevnih porocil.
Kampanja ne oglašuje produkta, pac pa skozi kontroverzne podobe kriticno promovira socialno problematiko. To je Benettonova tradicija, odkar sodeluje z Oliverjem Toscanijem, ki je iz oglasov odstranli oblacila in se osredotocil na prikazovanje kontroverznih tem kot so AIDS, rasizem, vojna, religija, navsezadnje tudi smrtna kazen. Prodaja je bila po teh oglasnih akcijah izredno uspešna. Zgodnji oglasi so prikazovali etnicno mešane modele v pisanih, raznolikih puloverjih – rasno harmonijo - in so pritegnili svetovne kupce.
Toscanijeve kampanje so del trenda, v katerem oglaševalci poskušajo vkljuciti dileme kulturnega prostora kot sredstvo za 'zagon' svojih znamk. Ce se ta trend razvije, pravi Poynor, bodo veliki oglaševalci snovali kulturo. Kajti, ce bi mnogi oglaševalci sledili Toscanijevemu zgledu, bi Benetton izgubil prednost, ekskluzivnost oglaševalskega pristopa, predvsem pa bi se zabrisale drobne razlike med neodvisnim mnenjem in komercialnimi interesi, kar bi privedlo do izkorišcanja resnih tematik s strani korporacij za lastne komercialne koristi.
Osebno mislim, da gre pri konkretnem primeru Toscanijeve kampanje za popoln primer izkorišcanja perecih tematik za promocijo znamke Benetton. Gre le za ustvarjanje imidža, da se Benetton zaveda vseh problemov in tematik, ki jih izpostavljajo njihove kampanje, hkrati pa prikrivanje dejstva, da glede njih ne storijo nicesar konkretnega in da jim gre le za podobo znamke. To, da se doticne tematike pojavljajo v drugacnem kontekstu kot so ga gledalci navajeni, njihovega odnosa do teh tematik po mojem ne bo drasticno spremenilo. Ce so ljudje neobcutljivi na grozote iz dnevnih porocil, zakaj bi bilo pri oglaševalskih kampanjah drugace? Drznil bi si celo trditi da vsakršna uporaba tovrstnih tematik znotraj komercialnega diskurza te tematike apriori banalizira in relativizira ter jih oropa potenciala za dejanske družbene spremembe. Vsem je namrec jasno, da smrtna kazen in Benettonove pisane obleke nimajo nic skupnega, hkrati pa tudi vemo, da vsi oglasi nekaj "prodajajo", zato lahko iz vsega verjetno potegnemo zakljucek, da nam Benetton kljub vsej Toscanijevi filozofiji prek teh oglasov "prodaja" videz socialno-kriticne/cutece znamke.
SHOPPING ON PLANET IRONY
Rick Poynor devetdeseta leta 20. stoletja opisuje kot leta ironije. Ironija je bila trend tega casa, kar se je manifestiralo tudi v oglaševanju.
Ironijo kot pristop k oglaševanju je uporabila italijanska modna hiša Diesel v svoji prvi globalni oglasni kampanji Successful Living. Gre za serijo oglasov, ki ironicno prikazujejo 'žanrske' podobe, na temo družine, politike, religije... Serija plakatov (kreativni direktor Joakim Jonason) tako prikazuje sadisticne zobozdravnike, parado zagorelih castilcev sonca, Kristusovo vrnitev na Zemljo v obliki majhnega zelenega vesoljca, generale v plenicah, kanibalske prašice... Eden za drugim so prihajali ti 'nori' oglasi, katerih namen je bilo težko dešifrirati, razen tega, da jim je prakticno vsaka tema (družina, ljubezen, zgodovina, okolje) prirocen material za 'zabavo brez obveznosti', kot njihovim kupcem.
Leta 1998 je Diesel lansiral serijo sedmih oglasov, ki prikazujejo inserte iz težkega življenja v Severni Koreji v nasprotju z svetom, ki ga ponujajo oglasi. Gre, kot trdi Poynor, za ene najbolj nenavadnih in problematicnih podob tistega casa. Eden od oglasov prikazuje ulicno sceno in beraca z otrokom. Na stavbi zraven njiju visi oglas (oglas v oglasu), ki prikazuje srecen zahodni par, oblecen v Diesel, in oglašuje izmišljeno potovalno agencijo Lucky Tours, z geslom: » Pobegnite zdaj!« Ocitno gre za komentar, smešenje neizogibne invazije globalizacije, ki preko blagovnih znamk sili svojo mentaliteto v druge kulture in pogosto popolnoma ignorira dogajanje v teh državah (ironija je, da prav to pocne tudi Diesel kot globalna znamka). Vprašanje, ki se tu poraja je, da je oglaševanje pravzaprav najmanj primeren medij za izvrševanje tovrstnih javnih diskusij (glej Benetton). Gre za obliko shockvertisinga, ki naj bi zbujalo dolocena obcutja (trpljenje, pravicnost...) vendar pa v komercialnem kontekstu vse potisne na nivo farse, šale. Ironija zastre pogled na tisto, kar je resnicno pomembno.
Drug oglas prikazuje skupino ali družino prašicev, ki sedijo okoli praznicno obložene mize, katere center je tudi sam prašic kot jed. Ob strani stoji 'Diesel'' oseba, jih opazuje tem se pri tem ocitno zabava. Plakat se je pojavil v casu božicnih, novoletnih praznovanj leta 1995. In poudarja, odseva koncept požrešnosti, kot enega izmed sedmih grehov. Simbolicno pokaže, kako ljudje v tem casu ''žremo kot svinje''. Pecena svinja kot jed ilustrira kanibalizem, samozadovoljitev, ceprav na racun drugih, kot posledica kapitalizma, kjer se rojevajo in krepijo vedno nova nasprotja: revšcina-bogastvo, dobri-slabi, clovek-žival. Diesel oseba ima pregled nad dogajanjem, ga opazuje in simbolicno predstavlja družbo na splošno, ki opazuje izbrance (skupina prašicev) in njihovo vedenje (kanibalizem - pohlep, požrešnost). Ta oseba je zunaj tega izbranega kroga, kar izraža tako z obnašanjem kot z obleko, kar sugerira Diesel kot podjetje, ki porabnikom ponuja drugacnost, samozavedanje in družbeno zavedanje hkrati.
Podjetje Diesel je prepleteno z ironijo, kot pravi Poynor. ''Skrivajo'' svoje italijansko poreklo in svojo lokalnost, obenem pa se preko angleškega prenosnika (ime Diesel!) predstavljajo svetu – ker si želijo delovati, vplivati, biti poznani globalno. A kljub temu, da svojo željo - biti globalna blagovna znamka - odkrito priznavajo, se v oglaševanju postavljajo proti globalizaciji kot velikemu sodobnemu problemu.
Diesel: ''We want to discuss more important things than just what we're selling. And we want to show that this is a company that is concerned about more than just dollars." Kot prej omenjeni Benetton, bi tudi oni radi delovali 'iskreni' in zavedni oglaševalci – a (ironicno) vseeno ne toliko zavedni, da ne bi zapravljali milijone dolarjev za kaj drugega kot oglaševanje. Kot pri Benettonu gre tudi tu za ustvarjanje imidža blagovne znamke, ceprav z uporabo nekoliko drugacnih sredstev. Tovrstna oglaševalska ironija in cinizem na žalost doprinašata le k dodatni relativizaciji problematik ter ne pripomoreta k družbenim spremembam ali ustvarjanju pogojev zanje. Prav tako tovrsten pristop ne odpira možnosti za širši diskurz o obravnavanih tematikah, ker le-te ostajajo hermeticno zaprte znotraj konteksta samega oglaševanja.
Sunday, November 14, 2010
Alternative by design? (Rick Poynor)
RAZMIŠLJA: MARTIN MEJAK
krepki tekst je moje razmišljanje, ločeno od članka avtorja, kar ni, je avtorjeva razlaga.
Rick Poynor v članku Alternative by design? opisuje grafični slog, ki se je pojavil v začetku devetdesetih, slog "gunge estetike", "trashy" anti slog, ki namenoma ne upošteva pravil oblikovanja in tipografije. Raziskuje vplive in razvoj tega stila v dveh bolj opaznih medijih, MTVju in reviji Ray Gun. /Ker je ta slog le ekshibicionističen trend, ki so ga za svojega (za kratek čas) vzeli, oziroma so bili zanj najbolj dovzetni po večini le mladi, sta bila MTV in Ray Gun popolna nosilca, ker sta primera komercialnih izdelkov, ki se obračajo po najnovejših trendih, in jih prirejajo za svoje mlajše občinstvo./
Začne z oglasom za britansko vojsko iz leta 1996 agencije Saatchi&Saatchi, ustvarjenem v tem stilu, ki naj bi ga v oblikovalskem svetu in zunaj njega še pred par leti označili za "revolucionarnega", "inovativnega" in "subverzivnega" /Zaradi razlogov navedenih zgoraj, in zaradi pomankanja prave substance, ter predhodnikov, naprimer ovitkov vinilk punk skupin v 70ih, konstruktivizma v prvi polovici prejšnjega stoletja itd. ga nikakor ne bi mogel opisati kot revolucionarnega./ in se vpraša, kako da se sedaj pojavi v oglasu za organizacijo, ki je tako NErevolucionarna, NEsubverzivna.
Poynor nadaljuje: MTVjev cilj, že od prvih promocij, je bil da ima vse na njihovi postaji, kot je temu pravil takratni programski direktor, "weird edge". Ampak njihov začetek, leta 1981, tega mota ni kazal. Izgled je bil tog, urejen, preveč podoben konvencionalni televiziji. Po reorganizaciji so svetle, "umetne" luči zamenjali za slabo osvetljavo, teleprompterje (trotlbobne) so ukinili, in VJem so naročili naj improvizirajo okoli scenarija. "Rabili so nekaj časa" je napisal Steven Levy za Rolling Stone, "a dobili so kar so hoteli od vsega začetka - dobro zdizajniran studio, ki zgleda kot nekaj vrženo vkup, v naprej spisane pogovore, ki zvenijo izmišljeni na mestu, in jasno definiran format, ki deluje kot naključno zaporedje dogodkov..." /Kot vemo, so že davno spremenili smer, ker le so skrbno premišljeno podjetje, in četudi je bila ta spontanost popolnoma lažna, je težko držati avtoriteto (kar so v očeh glasbene industrije postali, in si z vrsto VMAjev in drugih prireditev to utrdili) in občutek profesionalnosti na nekem področju s takim izgledom, ne glede na trende./
Ray Gunu pa je to uspelo takoj ob splovitvi leta 1992. Bil je visoko oblikovan objekt - "Alternative by design" je bil njihov moto - z izgledom nefomalnosti in divje spontanosti, kot da je bila aktovka dadaističnih pesmi, čačk in družinskih fotografij potresena čez strani, ki so se prijele kjer so padle. Nisi potreboval diplome v oblikovanju (čeprav jo je veliko bralcev imelo, oziroma so bili na poti da jo dobijo), da bi cenil brutalen užitek s katerim tipografija v reviji prekrši vsako od tako imenovanih pravil. Tipografske napake, negativni razmaki, ročno napisani naslovi, čudne popačene tipografije, dotikajoči se stolpci, popolnoma raztegnjene ali skupaj zbite besede... Leta 92 se je Ray Gun v izgledu popolnoma razlioval od vsega v trafikah, tudi od svoje direktne konkurence. Poleg izgleda pa je imel Ray Gun še en cilj. "We still believe that music and the people who make it can change the world. Have to, in fact. Because if we don't, no one else will." /Že po takih razmišljanjih lahko vidimo naivnost avtorjev, ki so te izdelke ustvarjali./ Take retorike ni bilo že od 60ih. Te poglede je ob koncu svojega dela tam, ironično zavrnil tudi oblikovalec revije David Carson sam: "Graphic design will save the world right after rock & roll does." Tukaj vidimo vzporednice s kritiko MTVja, in njihovih gledalcev, ki jih je Rolling Stone opisal tako: "Unlike the activist Sixties rock coalition, the MTV coalition is essentially passive. Their function is to sit still, watch the commercials and buy the products, not change the world."
Nato Poynor povdari kako Ray Gun nima nobene prave vsebine, in ko se želijo oddaljiti od te estetike in pridobiti na avtoriteti, nimajo ničesar več za povedati. Zaključi z mislijo da je bila njihova dilema enaka, kot jo ima mnogo umetnikov, ki iščejo mesto odpora v kulturi, ki lahko vzame in skomercializira vse kar ji vržemo naproti. /Moje mnenje tukaj je, da če bi res hoteli odpor, se ne bi tega lotili (samo) z vizualnim izgledom (in to glasbene revije poleg vsega). Ali v tem nikoli niso bili iskreni, ali so sami sebi lagali, ali pa so bili popolnoma naivni in neumni./
Nimam nič proti trendom, nekim novim formam, ki so drugačne samo zato da so drugačne (ljudje smo pač nagnjeni h temu, ker nam hitro (vedno hitreje) postane dolgčas) če so le iskrene v tem kar so, ampak sem pa kritičen do nekih trenutnih popularnih trendov, katerih predstavniki se imajo za znanilce neke nove dobe, ki bo spremenila svet. Seveda je pa tega vedno manj, ker jih nihče več ne bi jemal resno.
krepki tekst je moje razmišljanje, ločeno od članka avtorja, kar ni, je avtorjeva razlaga.
Rick Poynor v članku Alternative by design? opisuje grafični slog, ki se je pojavil v začetku devetdesetih, slog "gunge estetike", "trashy" anti slog, ki namenoma ne upošteva pravil oblikovanja in tipografije. Raziskuje vplive in razvoj tega stila v dveh bolj opaznih medijih, MTVju in reviji Ray Gun. /Ker je ta slog le ekshibicionističen trend, ki so ga za svojega (za kratek čas) vzeli, oziroma so bili zanj najbolj dovzetni po večini le mladi, sta bila MTV in Ray Gun popolna nosilca, ker sta primera komercialnih izdelkov, ki se obračajo po najnovejših trendih, in jih prirejajo za svoje mlajše občinstvo./
Začne z oglasom za britansko vojsko iz leta 1996 agencije Saatchi&Saatchi, ustvarjenem v tem stilu, ki naj bi ga v oblikovalskem svetu in zunaj njega še pred par leti označili za "revolucionarnega", "inovativnega" in "subverzivnega" /Zaradi razlogov navedenih zgoraj, in zaradi pomankanja prave substance, ter predhodnikov, naprimer ovitkov vinilk punk skupin v 70ih, konstruktivizma v prvi polovici prejšnjega stoletja itd. ga nikakor ne bi mogel opisati kot revolucionarnega./ in se vpraša, kako da se sedaj pojavi v oglasu za organizacijo, ki je tako NErevolucionarna, NEsubverzivna.
Poynor nadaljuje: MTVjev cilj, že od prvih promocij, je bil da ima vse na njihovi postaji, kot je temu pravil takratni programski direktor, "weird edge". Ampak njihov začetek, leta 1981, tega mota ni kazal. Izgled je bil tog, urejen, preveč podoben konvencionalni televiziji. Po reorganizaciji so svetle, "umetne" luči zamenjali za slabo osvetljavo, teleprompterje (trotlbobne) so ukinili, in VJem so naročili naj improvizirajo okoli scenarija. "Rabili so nekaj časa" je napisal Steven Levy za Rolling Stone, "a dobili so kar so hoteli od vsega začetka - dobro zdizajniran studio, ki zgleda kot nekaj vrženo vkup, v naprej spisane pogovore, ki zvenijo izmišljeni na mestu, in jasno definiran format, ki deluje kot naključno zaporedje dogodkov..." /Kot vemo, so že davno spremenili smer, ker le so skrbno premišljeno podjetje, in četudi je bila ta spontanost popolnoma lažna, je težko držati avtoriteto (kar so v očeh glasbene industrije postali, in si z vrsto VMAjev in drugih prireditev to utrdili) in občutek profesionalnosti na nekem področju s takim izgledom, ne glede na trende./
Ray Gunu pa je to uspelo takoj ob splovitvi leta 1992. Bil je visoko oblikovan objekt - "Alternative by design" je bil njihov moto - z izgledom nefomalnosti in divje spontanosti, kot da je bila aktovka dadaističnih pesmi, čačk in družinskih fotografij potresena čez strani, ki so se prijele kjer so padle. Nisi potreboval diplome v oblikovanju (čeprav jo je veliko bralcev imelo, oziroma so bili na poti da jo dobijo), da bi cenil brutalen užitek s katerim tipografija v reviji prekrši vsako od tako imenovanih pravil. Tipografske napake, negativni razmaki, ročno napisani naslovi, čudne popačene tipografije, dotikajoči se stolpci, popolnoma raztegnjene ali skupaj zbite besede... Leta 92 se je Ray Gun v izgledu popolnoma razlioval od vsega v trafikah, tudi od svoje direktne konkurence. Poleg izgleda pa je imel Ray Gun še en cilj. "We still believe that music and the people who make it can change the world. Have to, in fact. Because if we don't, no one else will." /Že po takih razmišljanjih lahko vidimo naivnost avtorjev, ki so te izdelke ustvarjali./ Take retorike ni bilo že od 60ih. Te poglede je ob koncu svojega dela tam, ironično zavrnil tudi oblikovalec revije David Carson sam: "Graphic design will save the world right after rock & roll does." Tukaj vidimo vzporednice s kritiko MTVja, in njihovih gledalcev, ki jih je Rolling Stone opisal tako: "Unlike the activist Sixties rock coalition, the MTV coalition is essentially passive. Their function is to sit still, watch the commercials and buy the products, not change the world."
Nato Poynor povdari kako Ray Gun nima nobene prave vsebine, in ko se želijo oddaljiti od te estetike in pridobiti na avtoriteti, nimajo ničesar več za povedati. Zaključi z mislijo da je bila njihova dilema enaka, kot jo ima mnogo umetnikov, ki iščejo mesto odpora v kulturi, ki lahko vzame in skomercializira vse kar ji vržemo naproti. /Moje mnenje tukaj je, da če bi res hoteli odpor, se ne bi tega lotili (samo) z vizualnim izgledom (in to glasbene revije poleg vsega). Ali v tem nikoli niso bili iskreni, ali so sami sebi lagali, ali pa so bili popolnoma naivni in neumni./
Nimam nič proti trendom, nekim novim formam, ki so drugačne samo zato da so drugačne (ljudje smo pač nagnjeni h temu, ker nam hitro (vedno hitreje) postane dolgčas) če so le iskrene v tem kar so, ampak sem pa kritičen do nekih trenutnih popularnih trendov, katerih predstavniki se imajo za znanilce neke nove dobe, ki bo spremenila svet. Seveda je pa tega vedno manj, ker jih nihče več ne bi jemal resno.
Wednesday, November 10, 2010
Fiske; introduction to communication studies Shannon and Weaver's model
RAZMIŠLJA:SEBASTIJAN ŽETKO*
Komunikacijska študija Shannona in Weaverja se je razvijala med drugo svetovno vojno v telefonskem laboratoriju Bell v ZDA.
Njun primarni cilj raziskovanja je bila učinkovitost komuniciranja, skozi takrat glavna komunikacijska medija; telefon in radio.
Kot inžinirja, sta imela temu primeren tudi pristop; ukvarjala sta se namreč z učinkovitostjo prenosa podatkov, vendar, kot sama zatrjujeta, je njun model aplikativen na širšo množico človeškega komuniciranja.
Njun osnoven model komuniciranja je predstavljen kot tehnično-linearni binarni proces komunikacije, kar je poželo vrsto kritik; vendar sta iz tehnično-analitičnega vidika vseeno vspostavila dokazljivo preverjliv model komuniciranja, ki se je izkazal za delujočega.
Teorije so tudi, da naj bi naravno možgani delovali po binarnem sistemu; torej po principu da/ne ...
Če zadevo predstavim z banalnim primerom; vidim podobo, je to človek? (da), moški? (ne), torej je ženska; stara? (ne), torej je mlajša; je morda najstinca? (da), ima roza lase? (da) ima uhan v nosu? (da), to mora zagotovo biti Eva.
Za vsako stopnjo odločanja z da/ne se šteje kot en bit.
Vseeno pa seveda padajo kritike, da semantično dojemanje ni tako izčiščeno, saj imajo veliko vlogo kulturni dejavniki, ki pa jih sistem kot sam ne upošteva. Kulturni dejavnik ima na samo sporočilno vrednost lahko večjo težo kot sporočilo samo.
Njun model zajema predvsem tri stopnje:
a) Kako natančno se prenašajo obstoječi komunikacijski simboli (prvotni motvi za razvoj modela)
b) Kako natančno želeni simboli podajo želen pomen (problematika kulturnega relativizma)
c) Kako učinkovito prejeti pomen vpliva na želeni način postopka (problematika kulturnega in individualnega relativizma)
Kakorkoli že, v osnovi je model sestavljen iz petih ključnih elementov komuniciranja in sicer:
1. Vir informacij
2. Oddajnik
3. Kanal (radio, televizija, človeški glas, likovna kompozicija ipd.)
4. Sprejemnika, ki interpretira oz. rekonstruira »signal«
5. Cilj kjer sporočilo prispe
Obstaja tudi vedno prisoten, vendar zelo relativiziran, (6.) ti. faktor šuma, ki vedno vpliva negativno na sprejemnika oz. interpretatorja informacije v smislu deformacije informacije.
Kot otroci smo se takšen komunikacijski šum učili skozi igro »telefončki«; kjer je vsak »kanal« (torej otrok) deloval kot »noise source« oziroma izvor šuma, kar se je izražalo kot popačena informacija.
Sicer Shannon in Weaver trdita, da čeprav njun model izvira iz stopnje a), je ravno tako učinkovit na stopnji b) in c), kar je pa iz mojega vidika malce sporno zaradi prej omenjenih kulturnih in osebnih relativizacij.
Sprejemnik si bo vedno informacijo interpretiral na svoj način, četudi je komunikacijski prenos še tako učinkovit.
Kar nas pripelje do zaključka, da je način prenosa nujno pogojen z vsebino prenosa, oddajnika in interpretatorja informacije in posledično, absolutnega komunikacijskega modela ni; sploh če gledamo na komunikacijo iz vidika manipulacije (ko nekomu nekaj rečeš manipuliraš reakcijo).
Shannon in Weaver sta postavila odlično tehnično shemo komuniciranja, ki pa ne upošteva določenih socialnih faktorjev komuniciranja zaradi v štartu pretirano tehnično osnovane sistematizacije podatkov; je pa tukaj prisoten paradoks, da česarkoli se lotimo sistemsko, ignoriramo manjše faktorje, ki so vedno relativizirani glede na oddajnika in sprejemnika oz. interpretatorja informacij (socialno-kulturno okolje ipd.) in zatorej model ne more bit absolutno aplikativen.
Kaj mislite vi?
PS: Se opravičujem če sem zmedeno spisal; malce sem se spozabil in sem vse skupaj napisal v eni rundi.
Wednesday, November 03, 2010
Media Culture and the Triumph of the Spectacle, Douglas Kellner
RAZMIŠLJA: SARA MUŠIČ*
Kellner v eseju razglablja o prežetosti sodobne družbe z medijskim spektaklom, ki postaja eden glavnih organizacijskih principov ekonomije, politike, družbe, kulture in vsakdanjega življenja. Ekonomija spektakel izkorišča za promocijo, reprodukcijo, kroženje in prodajo dobrin.
Postaja ekonomija zabave. Množični mediji se združujejo v spektakel tehnokulture, kjer zabava in novice postanejo eno (infotainment). Politični in družbeni konflikti; vse je le zabavna predstava množičnih medijev. Umori, teroristični napadi, škandali medijskih, športnih in političnih zvezd ter nasilje vsakodnevnega življenja pa proizvajajo nove vsebine za fantazme, sanje in želje, ki bistveno vplivajo na posameznikove misli in dejanja ter tako sooblikujejo družbo, njene osnovne vrednote in s tem posameznika in njegov odnos do samega sebe.
Kellner ob razvijanju lastnega predstavi koncept družbe spektakla kot ga je zasnoval francoski teoretik Guy Debord s svojo skupino Situationist International, ki močno vpliva na sodobne teorije družbe in kulture. Ko opisuje družbo ujeto v neskončno produkcijo in potrošnjo podob, dobrin in dogodkov pravi:
„When the real world changes into simple images, simple images become real beings and effective motivations of a hypnotic behavior.“
V družbi spektakla je videz vse. Tako vid postane najpomembnejše človekovo čutilo, ker je tudi najbolj abstraktno in tako sovpada s splošno abstrahirano sodobno družbo .
Po Debordu je spektakel orodje sprave in depolitizacije, je trajna opijska vojna, ki poneumlja družbene subjekte. Povezan je s konceptom ločitve in pasivnosti za pokorno uživanje spektakla. Tako človeka postavi v vlogo neudelženega, neaktivnega,neživega gledalca obsojenega na potrošnjo in uživanje v spektaklu, ki ga posledično odtujuje od lastnega kreativnega potenciala in razvijanja lastne domišljije.
Ekonomija spektakla je ekonomija zabave, kjer se posel in zabava zlijeta v eno. Če si zabaven si opažen. Korporacije tako tekmujejo v tem, katera bo dovolj zabavna, da bi pritegnila gledalčevo pozornost. In merila so čedalje višja. Ljudi marsikaj, kar bi jih nekoč nasmejalo, danes dolgočasi. So pač marsičesa vajeni. Tako otopele pa je potrošnike čedalje težje navdušiti. Tega se zaveda tudi politika, ki postaja vedno bolj igriva, skoraj simpatična.
McDonald's, Nike, Microsoft, Madonna, Michael Jordan, olimpijske igre, Super Bowl, NBA Championships, športni stadioni, Beckham in Posh, Hollywood, Spiderman, Survivor, Big brother, vsakdanje življenje, vojna proti terorizmu, moda, arhitektura, glasba, hrana, erotika, računalniške igre,... medtem ko se medijski spektakel širi, pa se na obzorju pojavlja megaspektakel, interaktiven, novi virtualen spektakel ciberprostorov.
Kje in kdaj se ta burleska konča, se sprašujem.
Aplavz predstavi, katere glavna igralka je ideja brez vsebine! Škoda le, da je ta senzacionalni šov svojo fetišizacijo podobe pripeljal tako daleč, da kreira družbeno realnost. Dober primer prodajanja zgolj ideje o nečem je po mojem mnenju Coca-Cola Zero. Srhljivo, ko lahko v lep papir zaviješ prazen nič, to prodaš milijonom in poleg celo diktiraš kako naj milijoni mislijo, čutijo in reagirajo. A kaj hočemo, show must go on.
In res, neskončna predstava kar traja. Ob čemer najbolj skrbi dejstvo, da kod del spektakla dojemamo tudi resne probleme, kar pa naenkrat ni več tako simpatično in zabavno. Zatopljeni smo v svoje skrbi, utrujeni od strahu in frustracij, nenehne gonje za užitkom ter občutkov krivde, ker v bistvu ne znamo uživati in smo ob vsem, kar je na voljo še vedno nesrečni.
Ujeti v začaran krog, kjer zaradi obilice vsebinsko bolj ali manj praznih stvari in nasičenosti sporočil o teh stvareh in drugih nefizičnih produktih, stvari in njih oglaševanje postajajo vedno bolj provokativne, celo nasilne, samo zato, da bi bilo v tej množici razpoložljivega opaženo. Stiska, ki jo človek ob tem občuti se jasno kaže v boleznih sodobnega človeka, v depresiji, raznih tesnobah, paranojah... ko je užitek presežen nastopi bolečina.
Resnica boli, a hkrati prinaša ključno spoznanje, da zadovoljevanje zunanjih potreb, torej umetno privzgojenih želja nikoli ne bo prineslo zadovoljstva.
Kellner v eseju razglablja o prežetosti sodobne družbe z medijskim spektaklom, ki postaja eden glavnih organizacijskih principov ekonomije, politike, družbe, kulture in vsakdanjega življenja. Ekonomija spektakel izkorišča za promocijo, reprodukcijo, kroženje in prodajo dobrin.
Postaja ekonomija zabave. Množični mediji se združujejo v spektakel tehnokulture, kjer zabava in novice postanejo eno (infotainment). Politični in družbeni konflikti; vse je le zabavna predstava množičnih medijev. Umori, teroristični napadi, škandali medijskih, športnih in političnih zvezd ter nasilje vsakodnevnega življenja pa proizvajajo nove vsebine za fantazme, sanje in želje, ki bistveno vplivajo na posameznikove misli in dejanja ter tako sooblikujejo družbo, njene osnovne vrednote in s tem posameznika in njegov odnos do samega sebe.
Kellner ob razvijanju lastnega predstavi koncept družbe spektakla kot ga je zasnoval francoski teoretik Guy Debord s svojo skupino Situationist International, ki močno vpliva na sodobne teorije družbe in kulture. Ko opisuje družbo ujeto v neskončno produkcijo in potrošnjo podob, dobrin in dogodkov pravi:
„When the real world changes into simple images, simple images become real beings and effective motivations of a hypnotic behavior.“
V družbi spektakla je videz vse. Tako vid postane najpomembnejše človekovo čutilo, ker je tudi najbolj abstraktno in tako sovpada s splošno abstrahirano sodobno družbo .
Po Debordu je spektakel orodje sprave in depolitizacije, je trajna opijska vojna, ki poneumlja družbene subjekte. Povezan je s konceptom ločitve in pasivnosti za pokorno uživanje spektakla. Tako človeka postavi v vlogo neudelženega, neaktivnega,neživega gledalca obsojenega na potrošnjo in uživanje v spektaklu, ki ga posledično odtujuje od lastnega kreativnega potenciala in razvijanja lastne domišljije.
Ekonomija spektakla je ekonomija zabave, kjer se posel in zabava zlijeta v eno. Če si zabaven si opažen. Korporacije tako tekmujejo v tem, katera bo dovolj zabavna, da bi pritegnila gledalčevo pozornost. In merila so čedalje višja. Ljudi marsikaj, kar bi jih nekoč nasmejalo, danes dolgočasi. So pač marsičesa vajeni. Tako otopele pa je potrošnike čedalje težje navdušiti. Tega se zaveda tudi politika, ki postaja vedno bolj igriva, skoraj simpatična.
McDonald's, Nike, Microsoft, Madonna, Michael Jordan, olimpijske igre, Super Bowl, NBA Championships, športni stadioni, Beckham in Posh, Hollywood, Spiderman, Survivor, Big brother, vsakdanje življenje, vojna proti terorizmu, moda, arhitektura, glasba, hrana, erotika, računalniške igre,... medtem ko se medijski spektakel širi, pa se na obzorju pojavlja megaspektakel, interaktiven, novi virtualen spektakel ciberprostorov.
Kje in kdaj se ta burleska konča, se sprašujem.
Aplavz predstavi, katere glavna igralka je ideja brez vsebine! Škoda le, da je ta senzacionalni šov svojo fetišizacijo podobe pripeljal tako daleč, da kreira družbeno realnost. Dober primer prodajanja zgolj ideje o nečem je po mojem mnenju Coca-Cola Zero. Srhljivo, ko lahko v lep papir zaviješ prazen nič, to prodaš milijonom in poleg celo diktiraš kako naj milijoni mislijo, čutijo in reagirajo. A kaj hočemo, show must go on.
In res, neskončna predstava kar traja. Ob čemer najbolj skrbi dejstvo, da kod del spektakla dojemamo tudi resne probleme, kar pa naenkrat ni več tako simpatično in zabavno. Zatopljeni smo v svoje skrbi, utrujeni od strahu in frustracij, nenehne gonje za užitkom ter občutkov krivde, ker v bistvu ne znamo uživati in smo ob vsem, kar je na voljo še vedno nesrečni.
Ujeti v začaran krog, kjer zaradi obilice vsebinsko bolj ali manj praznih stvari in nasičenosti sporočil o teh stvareh in drugih nefizičnih produktih, stvari in njih oglaševanje postajajo vedno bolj provokativne, celo nasilne, samo zato, da bi bilo v tej množici razpoložljivega opaženo. Stiska, ki jo človek ob tem občuti se jasno kaže v boleznih sodobnega človeka, v depresiji, raznih tesnobah, paranojah... ko je užitek presežen nastopi bolečina.
Resnica boli, a hkrati prinaša ključno spoznanje, da zadovoljevanje zunanjih potreb, torej umetno privzgojenih želja nikoli ne bo prineslo zadovoljstva.
Thursday, October 28, 2010
Predstavitev vaših študentskih del
Tole objavljam izjemoma, ker poznam projekt in ljudi, ki ga vodijo in menim, da gre za dobro stvar. Arte TV je najboljša evropska TV postaja na področju kulture in umetnosti. V kratkem bodo lansirali spletni portal, ki bo neke vrste Youtube za umetnost, dizajn itd... Znotraj tega projekta odpirajo možnost predstavitve najboljših študentov. V praksi to pomeni: če ste za kak vaš študijski projekt dobili oceno 10 in ga želite predstavit, pišite na spodnji naslov. Objava pomeni na spletnem portalu, kolikor vem, pa bodo vsebine prenašali tudi na TV. Ob tem, da pokažete svoja dela velikemu in zanimivemu občinstvu, lahko zaslužite na hitro 300 eur, kar pa ni slaba žepnina. Če kar koli še ni jasno ...vprašajte.
A new ARTE website is coming soon : Arte Creative.
This platform has three main pillars : user-generated content (selected artists and young talents, who have the possibility of creating and animating their own channel), partnerships (with universities, festivals, museums, art groups…) as well as journalistic pieces for the web (web series, interviews, news…).
For this new platform we are working on a project called “Die Streberprämie” / “Striver Bonus”. To show our support for young talents at art schools Arte Creative will be offering these “Striver Bonuses” to students who can prove that they received top marks or an award or a prize for one of their recent creations (with a photo for example). The student can exhibit his or her work (video/photo, audio etc …) on the Arte Creative « Striver Bonus » channel and be awarded 300 euros. Each week, a new student will be selected to exhibit his or her work, along with a short descriptive text and the proof that the work received top marks.
Therefore, we are looking for art students who would be interested in this project and would like to particpate. If you have read this far, its sounds like you are interested, so why don’t you write us an email (st-multimedia@arte.tv) or give us a call ?
Our main focus is videos, but we are open to all kinds of art – graphic design, paintings, sculpture, photography, new medias, you name it !
We are waiting for your emails and calls, so hurry up !
(We speak English, German and French)
Miranda Beckloff-Fritsch
Arte Creative
ARTE G.E.I.E.
4, Quai du Chanoine Winterer
CS 20035, F-67080 Strasbourg Cedex
Postfach 1980, D-77679 Kehl am Rhein
Tel. +33 3 88 14 23 76
Fax. +33 3 88 14 24 60
Email : st-multimedia@arte.tv
A new ARTE website is coming soon : Arte Creative.
This platform has three main pillars : user-generated content (selected artists and young talents, who have the possibility of creating and animating their own channel), partnerships (with universities, festivals, museums, art groups…) as well as journalistic pieces for the web (web series, interviews, news…).
For this new platform we are working on a project called “Die Streberprämie” / “Striver Bonus”. To show our support for young talents at art schools Arte Creative will be offering these “Striver Bonuses” to students who can prove that they received top marks or an award or a prize for one of their recent creations (with a photo for example). The student can exhibit his or her work (video/photo, audio etc …) on the Arte Creative « Striver Bonus » channel and be awarded 300 euros. Each week, a new student will be selected to exhibit his or her work, along with a short descriptive text and the proof that the work received top marks.
Therefore, we are looking for art students who would be interested in this project and would like to particpate. If you have read this far, its sounds like you are interested, so why don’t you write us an email (st-multimedia@arte.tv) or give us a call ?
Our main focus is videos, but we are open to all kinds of art – graphic design, paintings, sculpture, photography, new medias, you name it !
We are waiting for your emails and calls, so hurry up !
(We speak English, German and French)
Miranda Beckloff-Fritsch
Arte Creative
ARTE G.E.I.E.
4, Quai du Chanoine Winterer
CS 20035, F-67080 Strasbourg Cedex
Postfach 1980, D-77679 Kehl am Rhein
Tel. +33 3 88 14 23 76
Fax. +33 3 88 14 24 60
Email : st-multimedia@arte.tv
Tuesday, October 26, 2010
“Theory is a Good Idea: Some thoughts on the resistance to theory in graphic design critisism, history and practise” – By Matthew Soar
RAZMIŠLJA ALJAŽ VESEL:
PDF eseja: http://www.aiga.org/resources/content/1/2/9/8/documents/soar_lecture.pdf
Esej predstavlja vsebino predavanja, ki ga je Matthew Soar februarja 2001 predstavljal na “Looking Closer: AIGA Conference in Design History and Criticism”.
Namen predavanja je bil v osnovi definirati prepad med “akademskim govorom” in “resničnim jezikom”, vendar pa se avtorju med razmišljanjem o temi posvetilo, da problem leži globlje – v odnosu med teorijo in prakso, predvsem na področju grafičnega oblikovanja.
“Akademski govor” ponavadi razumemo kot posmehljiv izraz, ki ga anti-intelektualci uporabljajo za razvrednotenje vsakršnega izražanja, ki ga povprečen laik ne more takoj popolnoma razumeti.Izraža torej ne ravno konstruktivno stališče, da nihče ne sme reči ničesar, česar ne bi vsi razumeli.Izraz “resnični govor” pa ima, nasprotno, prizvok avtentičnosti in avtoritete, zveni razumno,utemeljeno in jasno. Izraza torej nista objektivna, prvi je negativno, drugi pozitivno zaznamovan.
Soar nadaljuje, da odpor proti pretencioznemu akademskemu govoru še ne pomeni odpor proti teoretičnosti nasploh. Trdi celo, da imamo vsi svoje teorije, ne glede na to, kako realne ali neakademske so. Nato našteje nekaj oblikovalcev, ki so se ukvarjali s teorijo, in akademike, ki so se ukvarjali s prakso, ter zaključi, da je teorija pomemben del vske stroke in da je ne smemo enačiti z nebulozami “akademskega govora”.
Teorija se na prvi pogled vseeno zdi bolj samoumevna pri t.i. trdih znanostih (npr. fiziki, medicini),za katere so značilne konkretne metode in izmerljivi rezultati. Izrazi “rocket science” in “brain surgery” so pojem za najzahtevnejše človeške dejavnosti, medicinske serije, polne strokovnega izrazoslovja (House, Grey's Anatomy) nam celo servirajo po televiziji kot zabavo. Pri trdih znanostih
se nam vsem zdi samoumevno, da se prakso podpre s teorijo. Oblikovanje pa spada med t.i. mehke znanosti (kot tudi npr. družboslovje), kjer je prepad med teorijo in prakso nekoliko večji. Oblikovalci imamo morda pogosto nekakšen predsodek pred
teorijo, tudi na našem oddelku ALUO so teoretični predmeti vrednoteni kot manj pomembni,predvsem v zgodnejših letnikih. Podoba oblikovanja v očeh javnosti je, ker je oblikovanje relativno mlada stroka, dokaj nejasna. Precejšen del javnosti v nas vidi prej dekoratorje, kot pa reševalce problemov. Rešitev je v izogibanju nerazumljivemu akademskemu govoričenju, vseeno pa bo potrebna zdrava mera razumno argumentirane teorije, če želimo, da oblikovanje kot stroka pridobi na kredibilnosti in osvesti javnost o pomembni funkciji vizualnega komuniciranja v družbi.
PDF eseja: http://www.aiga.org/resources/content/1/2/9/8/documents/soar_lecture.pdf
Esej predstavlja vsebino predavanja, ki ga je Matthew Soar februarja 2001 predstavljal na “Looking Closer: AIGA Conference in Design History and Criticism”.
Namen predavanja je bil v osnovi definirati prepad med “akademskim govorom” in “resničnim jezikom”, vendar pa se avtorju med razmišljanjem o temi posvetilo, da problem leži globlje – v odnosu med teorijo in prakso, predvsem na področju grafičnega oblikovanja.
“Akademski govor” ponavadi razumemo kot posmehljiv izraz, ki ga anti-intelektualci uporabljajo za razvrednotenje vsakršnega izražanja, ki ga povprečen laik ne more takoj popolnoma razumeti.Izraža torej ne ravno konstruktivno stališče, da nihče ne sme reči ničesar, česar ne bi vsi razumeli.Izraz “resnični govor” pa ima, nasprotno, prizvok avtentičnosti in avtoritete, zveni razumno,utemeljeno in jasno. Izraza torej nista objektivna, prvi je negativno, drugi pozitivno zaznamovan.
Soar nadaljuje, da odpor proti pretencioznemu akademskemu govoru še ne pomeni odpor proti teoretičnosti nasploh. Trdi celo, da imamo vsi svoje teorije, ne glede na to, kako realne ali neakademske so. Nato našteje nekaj oblikovalcev, ki so se ukvarjali s teorijo, in akademike, ki so se ukvarjali s prakso, ter zaključi, da je teorija pomemben del vske stroke in da je ne smemo enačiti z nebulozami “akademskega govora”.
Teorija se na prvi pogled vseeno zdi bolj samoumevna pri t.i. trdih znanostih (npr. fiziki, medicini),za katere so značilne konkretne metode in izmerljivi rezultati. Izrazi “rocket science” in “brain surgery” so pojem za najzahtevnejše človeške dejavnosti, medicinske serije, polne strokovnega izrazoslovja (House, Grey's Anatomy) nam celo servirajo po televiziji kot zabavo. Pri trdih znanostih
se nam vsem zdi samoumevno, da se prakso podpre s teorijo. Oblikovanje pa spada med t.i. mehke znanosti (kot tudi npr. družboslovje), kjer je prepad med teorijo in prakso nekoliko večji. Oblikovalci imamo morda pogosto nekakšen predsodek pred
teorijo, tudi na našem oddelku ALUO so teoretični predmeti vrednoteni kot manj pomembni,predvsem v zgodnejših letnikih. Podoba oblikovanja v očeh javnosti je, ker je oblikovanje relativno mlada stroka, dokaj nejasna. Precejšen del javnosti v nas vidi prej dekoratorje, kot pa reševalce problemov. Rešitev je v izogibanju nerazumljivemu akademskemu govoričenju, vseeno pa bo potrebna zdrava mera razumno argumentirane teorije, če želimo, da oblikovanje kot stroka pridobi na kredibilnosti in osvesti javnost o pomembni funkciji vizualnega komuniciranja v družbi.
Monday, October 18, 2010
Chuck D in Lars Ulrich: "Napster pro in contra"
RAZMIŠLJA: Janko Mandić
V pogovorno oddajo je Charlie Rose pred desetimi leti povabil Larsa Ulricha (soustanovitelja in bobnarja Metalice) in Chuck D-ja (soustanovitelja Public Enemy, rapersko legendano), da bi spregovorili o pogledih na novo ustvarjeno in hitro razvijajočo in popularno iniciativo Napster, ki jo je leto prej ustanovil Shawn Fanning, študent bostonske Univerze, prvi streamer, ki je omogočal brezplačno iskanje in downloadanje datotek prek spleta. Danes je tovrstno piratsvo vsakdanja praksa, prek torentov si lahko z lahkoto brezplačno prenesemo filme, glasbo, knjige, softwear, etc. Tema je še vedno aktualna, industrija in zakonodaja se očitno še vedno ni prilagodila. Izgleda, da so ljudje vzeli stvari v svoje roke, kot pravi komad od Public Enemy »Power to the People«. Menim, da je tako tudi prav, saj rešitve, ki jih ponuja trg niso vedno po meri ljudi, ali pa so zastarele in iniciative kot je Napster predstavljajo alternativno rešitev in idejo za prihodnost. Digitalizacija glasbe in ostalih medijev je povzročila upad prodaje originalnega nosilca zvoka in glasbe, zaslužek od prodanih cdjev današnjim izvajalcem vsekakor ne zagotavlja dovolj dohodka. Potem, ko je Napster leta 2002 bankrotiral se je glasbena industrija počasi začela prilagajat novem mediju in posredovanju glasbe in ostalih datotek, primer za to je Apple, ki z iTunes, iPod-om in iPhone-om, mreži vedno več potrošnikov. Še vedno pa ostaja dobro organizirana piratska mreža.
Video oddaje najdete na tem linku.
Metallica je zahtevala naj Napster onemogoči downloadanje njihove glasbe, kar je Napster tudi storil ne glede, da so ti bili oboževalci Metallice. Ulrich pravi, da želijo vzpostavit nadzor nad kopiranjem originalnih posnetkov. Očitno jim to ni uspelo. Vložili so tožbe proti Napsterju, čeprav Urlich trdi, da sploh ne gre za denar. Rose opozori, da lahko ljudje že od 60ih let dalje snemajo glasbo z radijskih postaj, na magnetofonske trakove in kasete. Ulrich odgovori, da ga moti predvsem dejstvo, da lahko z interneta, uporabniki dobijo originalne master posnetke, iste kvalitete kot je album. To pa je, po njegovem, sporno z vidika intelektualne oz. avtorske lastnine. Seveda pa se piratsvo pozna tudi na njihovem zaslužku. Chuck D na drugi strani zagovarja Napster in razvoj tehnologije, meni, da Napster pomaga neuveljavljenim avtorjem, da s pomočjo spleta predstavijo svoje delo, brez pomoči založb in investitorjev. Ulrich se s tem strinja in predlaga možnost izbire, ali se glasba pojavi na spletu ali ne. Chuck D pa doda, da širjenje glasbe prek spleta prej vpliva na povečanje prodaje, kot upad, kajti večina oboževalcev potem še raje kupi original ali pa gre na nastop. Gre za neke vrste samorastočo propagando. Ulrich meni, da za ljudmi, ki ustvarjajo Napster in podobne stvari, stojijo investitorji, ki čakajo, da postane stvar dobičkonosna in želijo zaslužit na račun avtorjev, čeprav niso vložili nič v produkcijo njihovega dela.
Ulricha po mojem mnenju moti, da niso del novega medija, ker se njihovi založniki niso pravočasno odzvati na novosti. S spleta zloadana glasba je v večini za zasebno neprofitno rabo, ki je lahko tudi inspiracija za druge ustvarjalce. Recimo, po novem Metallica spodbuja k objavljanju priredb njihovih komadov na njihovem kanalu na You Tubu. Všeč mi je, kako gleda na zadevo Chuck D, ki pravi, da gre za neko novo obliko radia. Pravi, da je glasbena industrija v zadnjem času preveč skomercializirala in je izpodrinila alternativno umetniško avtorsko delo, saj so avtorji in njihovo delo pod velikim vplivom založb. Pojav je zdaj že prisoten pri vseh oblikah avtorskega dela, tako tudi kraja intelektualne lastnine. Zato so nova pravila in oblike uporabe te lastnine nujna. Za korektno uporabo tuje intelektualne lastnine so se pojavile nove oblike varovanja avtorskega dela. Na primer Creative Commons, kjer avtor lahko svobodno in natančno opredeli kako naj se njegovo delo uporablja. Če si predstavljam, da piratsvo ne bi obstajalo, in odmislim ves softwear, muziko in filme, ki sem jih zloadal in uporabljal, lahko rečem, da bi bilo moje življenje precej drugačno. Menim, da neomejen, od financ neodvisen dostop do podatkov in njihova uporaba vodi k hitrejšemu razvoju človeka in človeštva.
V pogovorno oddajo je Charlie Rose pred desetimi leti povabil Larsa Ulricha (soustanovitelja in bobnarja Metalice) in Chuck D-ja (soustanovitelja Public Enemy, rapersko legendano), da bi spregovorili o pogledih na novo ustvarjeno in hitro razvijajočo in popularno iniciativo Napster, ki jo je leto prej ustanovil Shawn Fanning, študent bostonske Univerze, prvi streamer, ki je omogočal brezplačno iskanje in downloadanje datotek prek spleta. Danes je tovrstno piratsvo vsakdanja praksa, prek torentov si lahko z lahkoto brezplačno prenesemo filme, glasbo, knjige, softwear, etc. Tema je še vedno aktualna, industrija in zakonodaja se očitno še vedno ni prilagodila. Izgleda, da so ljudje vzeli stvari v svoje roke, kot pravi komad od Public Enemy »Power to the People«. Menim, da je tako tudi prav, saj rešitve, ki jih ponuja trg niso vedno po meri ljudi, ali pa so zastarele in iniciative kot je Napster predstavljajo alternativno rešitev in idejo za prihodnost. Digitalizacija glasbe in ostalih medijev je povzročila upad prodaje originalnega nosilca zvoka in glasbe, zaslužek od prodanih cdjev današnjim izvajalcem vsekakor ne zagotavlja dovolj dohodka. Potem, ko je Napster leta 2002 bankrotiral se je glasbena industrija počasi začela prilagajat novem mediju in posredovanju glasbe in ostalih datotek, primer za to je Apple, ki z iTunes, iPod-om in iPhone-om, mreži vedno več potrošnikov. Še vedno pa ostaja dobro organizirana piratska mreža.
Video oddaje najdete na tem linku.
Metallica je zahtevala naj Napster onemogoči downloadanje njihove glasbe, kar je Napster tudi storil ne glede, da so ti bili oboževalci Metallice. Ulrich pravi, da želijo vzpostavit nadzor nad kopiranjem originalnih posnetkov. Očitno jim to ni uspelo. Vložili so tožbe proti Napsterju, čeprav Urlich trdi, da sploh ne gre za denar. Rose opozori, da lahko ljudje že od 60ih let dalje snemajo glasbo z radijskih postaj, na magnetofonske trakove in kasete. Ulrich odgovori, da ga moti predvsem dejstvo, da lahko z interneta, uporabniki dobijo originalne master posnetke, iste kvalitete kot je album. To pa je, po njegovem, sporno z vidika intelektualne oz. avtorske lastnine. Seveda pa se piratsvo pozna tudi na njihovem zaslužku. Chuck D na drugi strani zagovarja Napster in razvoj tehnologije, meni, da Napster pomaga neuveljavljenim avtorjem, da s pomočjo spleta predstavijo svoje delo, brez pomoči založb in investitorjev. Ulrich se s tem strinja in predlaga možnost izbire, ali se glasba pojavi na spletu ali ne. Chuck D pa doda, da širjenje glasbe prek spleta prej vpliva na povečanje prodaje, kot upad, kajti večina oboževalcev potem še raje kupi original ali pa gre na nastop. Gre za neke vrste samorastočo propagando. Ulrich meni, da za ljudmi, ki ustvarjajo Napster in podobne stvari, stojijo investitorji, ki čakajo, da postane stvar dobičkonosna in želijo zaslužit na račun avtorjev, čeprav niso vložili nič v produkcijo njihovega dela.
Ulricha po mojem mnenju moti, da niso del novega medija, ker se njihovi založniki niso pravočasno odzvati na novosti. S spleta zloadana glasba je v večini za zasebno neprofitno rabo, ki je lahko tudi inspiracija za druge ustvarjalce. Recimo, po novem Metallica spodbuja k objavljanju priredb njihovih komadov na njihovem kanalu na You Tubu. Všeč mi je, kako gleda na zadevo Chuck D, ki pravi, da gre za neko novo obliko radia. Pravi, da je glasbena industrija v zadnjem času preveč skomercializirala in je izpodrinila alternativno umetniško avtorsko delo, saj so avtorji in njihovo delo pod velikim vplivom založb. Pojav je zdaj že prisoten pri vseh oblikah avtorskega dela, tako tudi kraja intelektualne lastnine. Zato so nova pravila in oblike uporabe te lastnine nujna. Za korektno uporabo tuje intelektualne lastnine so se pojavile nove oblike varovanja avtorskega dela. Na primer Creative Commons, kjer avtor lahko svobodno in natančno opredeli kako naj se njegovo delo uporablja. Če si predstavljam, da piratsvo ne bi obstajalo, in odmislim ves softwear, muziko in filme, ki sem jih zloadal in uporabljal, lahko rečem, da bi bilo moje življenje precej drugačno. Menim, da neomejen, od financ neodvisen dostop do podatkov in njihova uporaba vodi k hitrejšemu razvoju človeka in človeštva.
Friday, October 15, 2010
Dobrodošli/e!
Dobrodošli/e na blogu predmeta "Teorije in prakse medijev in komuniciranja." V prihodnjem študijskem letu bo to virtualni dom naših razprav o temah, ki jih bomo obdelovali na samih predavanjih in tekstih-vaši obvezni literaturi.
Služil nam bo kot alternativni in dopolnjujoči medij predavanjem, preko katerega bomo razpravljali o sprotnih refleksijah za katere nam bo morda na samih predavanjih zmanjkovalo časa. Blog pa predstavlja tudi drugačno naravo razprave, saj misli, ki jih v neposredni komunikaciji včasih ne moremo tako hitro oblikovati lahko na tem mestu premišljeno in z distanco časa izrazimo. Naš študijski blog predpostavlja redno argumentirano pisno (in vizualno) refleksijo študijskih tem. Za vsako argumentacijo pa je potrebno določeno znanje, ki bo v tem primeru temeljilo na predavanjih, tedenskem študiju obvezne literature ter refleksiji vsakodnevnih komunikacijskih in medijskih praks.
Razmišljanja o predelani literaturi bo vsakdo izmed vas po naprej določenem vrstnem redu objavil na tem blogu. Na začetnih predavanjih bomo skupaj določili, kdo bo obdelal katero temo, celoten razred pa bo seveda vabljen k redni razpravi v prostoru za komentarje.
Blog aplikacija omogoča v glavnem prostoru za objavo ("main post") tudi objavo vizualij, kar je za nas praktično in pomembno.
Za morebitna vprašanja ali ideje uporabite prostor za komentarje ali pa jih postavite na samih predavanjih.
Za začetek preglejte seznam linkov na desni strani, ki pa ga bomo s časom (skupaj) še razširili.
Veliko uspeha vam želim, Oliver Vodeb
Služil nam bo kot alternativni in dopolnjujoči medij predavanjem, preko katerega bomo razpravljali o sprotnih refleksijah za katere nam bo morda na samih predavanjih zmanjkovalo časa. Blog pa predstavlja tudi drugačno naravo razprave, saj misli, ki jih v neposredni komunikaciji včasih ne moremo tako hitro oblikovati lahko na tem mestu premišljeno in z distanco časa izrazimo. Naš študijski blog predpostavlja redno argumentirano pisno (in vizualno) refleksijo študijskih tem. Za vsako argumentacijo pa je potrebno določeno znanje, ki bo v tem primeru temeljilo na predavanjih, tedenskem študiju obvezne literature ter refleksiji vsakodnevnih komunikacijskih in medijskih praks.
Razmišljanja o predelani literaturi bo vsakdo izmed vas po naprej določenem vrstnem redu objavil na tem blogu. Na začetnih predavanjih bomo skupaj določili, kdo bo obdelal katero temo, celoten razred pa bo seveda vabljen k redni razpravi v prostoru za komentarje.
Blog aplikacija omogoča v glavnem prostoru za objavo ("main post") tudi objavo vizualij, kar je za nas praktično in pomembno.
Za morebitna vprašanja ali ideje uporabite prostor za komentarje ali pa jih postavite na samih predavanjih.
Za začetek preglejte seznam linkov na desni strani, ki pa ga bomo s časom (skupaj) še razširili.
Veliko uspeha vam želim, Oliver Vodeb
Friday, August 06, 2010
IZPITNA ROKA: SEPTEMBER
IZPITNI ROK ZA PREDMET :
TEORIJE IN PRAKSE MEDIJEV IN KOMUNICIRANJA
Izpitna roka bosta v sredo 1.9 ob 15.30 v naši predavalnici in ponedeljek 13.9 prav tako v naši predavalnici. Pozorno preberite navodila za izpit na spletni strani predmeta. Izpitno nalogo mi pošljite po elektronski pošti najkasneje dva dni pred izpitnim rokom na oliver at memefest dot org.
Veliko uspeha pri študiju vam želim, dr. Oliver Vodeb
TEORIJE IN PRAKSE MEDIJEV IN KOMUNICIRANJA
Izpitna roka bosta v sredo 1.9 ob 15.30 v naši predavalnici in ponedeljek 13.9 prav tako v naši predavalnici. Pozorno preberite navodila za izpit na spletni strani predmeta. Izpitno nalogo mi pošljite po elektronski pošti najkasneje dva dni pred izpitnim rokom na oliver at memefest dot org.
Veliko uspeha pri študiju vam želim, dr. Oliver Vodeb
Tuesday, June 15, 2010
Izpitni rok
IZPITNI ROK ZA PREDMET :
TEORIJE IN PRAKSE MEDIJEV IN KOMUNICIRANJA
Izpitni rok bo v četrtek 1.7.2010 ob 15.30 v naši predavalnici. Pozorno preberite navodila za izpit na spletni strani predmeta. Izpitno nalogo mi pošljite po elektronski pošti najkasneje dva dni pred izpitnim rokom na oliver at memefest dot org.
Veliko uspeha pri študiju vam želim, dr. Oliver Vodeb
PS: v obvestilu je napačno pisalo, da bo izpit v ponedeljek 1.7. Pravilno je: četrtek 1.7.
TEORIJE IN PRAKSE MEDIJEV IN KOMUNICIRANJA
Izpitni rok bo v četrtek 1.7.2010 ob 15.30 v naši predavalnici. Pozorno preberite navodila za izpit na spletni strani predmeta. Izpitno nalogo mi pošljite po elektronski pošti najkasneje dva dni pred izpitnim rokom na oliver at memefest dot org.
Veliko uspeha pri študiju vam želim, dr. Oliver Vodeb
PS: v obvestilu je napačno pisalo, da bo izpit v ponedeljek 1.7. Pravilno je: četrtek 1.7.
Wednesday, May 19, 2010
Kam z oblikovalci?
V ponedeljek bo javnosti odprt blog nove sodelovalne odprtokodne blagovne znamke Openwear, ki je eden izmed rezultatov evropskega projekta Edufashion.
Dober tekst, ki vsebuje tudi linke na rezultate raziskav je danes objavil naš sodelavec dr. Adam Arvidsson. Eno izmed vprašanj, na katere iščemo odgovor z našim projektom je zaposljivost oblikovalcev v ustvarjalnih, predvsem modnih industrijah. Naša teza je, da je edina možnost rešitve problema sprememba logike modne industrije.
Monday, April 05, 2010
DECODING
During Graphic design festival in Breda over 100 graphic designers hack, remix, sample, mash up and code image, information and interaction. Public presentations, exhibitions, lectures and workshops display how we can associate with graphic design in new ways. What does this mean for the profession of a designer? In this seminar various designers talk about the way they take their profession up to a next level.
Saturday, February 27, 2010
Thursday, February 25, 2010
Oblikovanje je javni govor Oliver Vodeb
RAZMIŠLJA: GAJA MEŽNARIČ
Oliver Vodeb, Oblikovanje je javni govor.
Časopis. za kritiko. znanosti., 2005, letn. 33, št. 222, str. 301-315.
Medijsko okolje doživlja mnoge spremembe. Na eni strani s nanj vpliva razvoj mnogih novih fluidnih, decentraliziranih, fragmentiranih procesnih kanalov kot so weblogi, fotoblogi, mobilini telefoni, hkrati pa smo priča vse večji centralizaciji in monopolizaciji medijskega prostora ter komercializaciji javnega prostora, ki jih narekuje kapital.
Komuniciranje se danes v veliki meri odvija v sferi vizualnega. Kreativne industrije (v katere sodi oblikovanje) so dobičkonosen in zaželjen sektor. Vse več oblikovalskih izdelkov služi v namene oglaševanja, in če povzamemo besede nizozemskega oblikovalca Max Bruisme je v današnjem svetu vloga oblikovalca sledeča. Lahko mrtviči potrošnike ali aktivira državljane. Večina se jih ne odloči za slednje.
Danes živimo v času, kjer je kapital povečini podjarmil ves javni prostor in s tem uničil njegovo edinstveno kvaliteto - izbrisal je polje razprave. Ustvaril je nekritične ilustracije konsenza. Komunikacija je postala enosmerna, komuniciranje tržno, oblikovanje ponuja samo lepo oblikovane odgovore. Razlika med podobo in vizualnim se je izgubila sama v sebi, na račun fascinacije nad vizualnim. Ker je vloga kulturnih posrednikov, da aktivno sodelujejo v procesih družbene konstrukcije realnosti skozi medije. Oblikovanje mora začeti presegati ravni samozadostne reprezentacije, se ponovno povezati z realnostjo. To se bo zgodilo le s spremembo vrednotenja referenčnih projektov. Referenca bi se morala vrednotiti z velikostjo projekta v kombinaciji z doseženo oblikovalsko ravnjo, rezultat mora vsebovati težnjo po družbeni odgovornosti.
Največji slovenski oglaševalski festival se je leta 2005 odvijal pod naslovom Oglaševanje in odgovornost. Danes smo priča otopeli množici potrošnikov, ki je postala imuna na oglaševalsk trike, zato se le-ti poslužujejo novih, ki delujejo po principu, da prepričujejo potrošnike naj kupi, ne da bi kupoval. Najpogosteje s pomočjo ironije, ki vzpostavi varno distanco do komunicirane vsebine.
Plakat za Oglaševalski festival se pravtako poslužuje zavajujočih prijemov, saj je v končni fazi njegov namen na dogodek privabiti čim več študentov, bodočih kulturnih posrednikov, ki jim v nagovoru, v uporniškem paketu in pod krinko družbene odgovornosti, izkrivijo pravo vsebino sporočila.
Sof je izkoristil zgolj trenutno aktualnost tematike o družbeni odgovornosti, ki dandanes daje blagovnim znamkam dodatno vrednost in s katero le-te velikokrat prikrijejo pravo sliko njihovega delovanja. Če želijo podjetja, ki na trgu prodajajo storitve ali proizvode delovati družbeno odgovorno morajo upoštevati celotno medijsko okolje in smatrati komunikacijski višek v obliki daru kot dodatne vrednosti. Komunikacijski pristop namreč ni samozadosten pogoj družbeno odgovornega delovanja. Oglaševalci in oblikovanje pa bi se v tem procesu morali aktivno vključevati pri iskanju konceptov in njihovih manifestacij v javnei sferi.
Kritična analiza posledic različnih komunikacijskih praks tako še vedno ostaja redkost. Kljub temu pa so se pojavile določene, s strani oblikovalcev ustvarjene, inciative in manifesti, ki so sprožile širšo razpravo o poslanstvu oblikovanja, ki so pripomogle pri razvoju oblikovalskih praks in z njimi povezane komunikacijske učinkovitosti.
First things first manifesto je pod drobnogled postavil vlogo oblikovalca, ki poiskuša vpostaviti problem prevelike vpletenosti oblikovanja v komercialne, tržne namene. Nažalost je prikrajšan za konkretne strategije in reštve, ki bi pripomogle k spremembi oblikovaskega diskurza.
Jav Van Toorn je v sklopu pomembne oblikovalske konference - Design beyond Design - zapisal:
Stroka se je ne samo jasno distancirala od argumentativnih in moralnih zmožnosti. (...) Opustitev refleksije lastne vloge v družbi jo je privedla v situacijo, ki neizbežno krči strategije, metode in vizualne vire komunikacijskega oblikovanja na raven tehnološkega in formalne estetike. (...) Zato mora oblikovanje prelomiti samo-podobo institucije-posrednika informacij. Stroka meni, da je v komunikacijo ponovno potrebno vnesti dialog po principu - ljudje govorijo ljudem, ki jim odgovarjajo nazaj - , kjer je poslušati in slišati enako pomembno kot videti, kjer beseda in podoba prepustita mesto pogovoru.
Festival kot je Memefest se ravno po tem principu trudi ustvarjati ključne premike, saj nagrajuje inovativne in družbeno odgovorne komunikacijske preistope. Festival obravnava omenjeno probletatiko z različnih zornih kotov, tako sociološkega, komunikološkega in vizualnega. Nagrajenim delom sledijo kritične utemeljitve in pedagoški napotki. Vsa dela so javno objavljena na spletni strani, kar omogoča možnost nadalnje debate in transparenten vpogled nad trenutno situacijo. Namesto logike spektakla zavzema komunikacijsko izobraževalno vlogo in s tem ponuja zdravo alternativo komercialnim oblikovalskim festivalom.
Moralizacija sicer vzpostali probleme, ne pa sprememb. Oblikovanje lahko ustvari premike le z aktivno kritično distanco do komunikacijskega okolja in pragmatično analizo in na ta način ponovno prevzame odgovornost, ki mu je bila naložena.
Oliver Vodeb, Oblikovanje je javni govor.
Časopis. za kritiko. znanosti., 2005, letn. 33, št. 222, str. 301-315.
Medijsko okolje doživlja mnoge spremembe. Na eni strani s nanj vpliva razvoj mnogih novih fluidnih, decentraliziranih, fragmentiranih procesnih kanalov kot so weblogi, fotoblogi, mobilini telefoni, hkrati pa smo priča vse večji centralizaciji in monopolizaciji medijskega prostora ter komercializaciji javnega prostora, ki jih narekuje kapital.
Komuniciranje se danes v veliki meri odvija v sferi vizualnega. Kreativne industrije (v katere sodi oblikovanje) so dobičkonosen in zaželjen sektor. Vse več oblikovalskih izdelkov služi v namene oglaševanja, in če povzamemo besede nizozemskega oblikovalca Max Bruisme je v današnjem svetu vloga oblikovalca sledeča. Lahko mrtviči potrošnike ali aktivira državljane. Večina se jih ne odloči za slednje.
Danes živimo v času, kjer je kapital povečini podjarmil ves javni prostor in s tem uničil njegovo edinstveno kvaliteto - izbrisal je polje razprave. Ustvaril je nekritične ilustracije konsenza. Komunikacija je postala enosmerna, komuniciranje tržno, oblikovanje ponuja samo lepo oblikovane odgovore. Razlika med podobo in vizualnim se je izgubila sama v sebi, na račun fascinacije nad vizualnim. Ker je vloga kulturnih posrednikov, da aktivno sodelujejo v procesih družbene konstrukcije realnosti skozi medije. Oblikovanje mora začeti presegati ravni samozadostne reprezentacije, se ponovno povezati z realnostjo. To se bo zgodilo le s spremembo vrednotenja referenčnih projektov. Referenca bi se morala vrednotiti z velikostjo projekta v kombinaciji z doseženo oblikovalsko ravnjo, rezultat mora vsebovati težnjo po družbeni odgovornosti.
Največji slovenski oglaševalski festival se je leta 2005 odvijal pod naslovom Oglaševanje in odgovornost. Danes smo priča otopeli množici potrošnikov, ki je postala imuna na oglaševalsk trike, zato se le-ti poslužujejo novih, ki delujejo po principu, da prepričujejo potrošnike naj kupi, ne da bi kupoval. Najpogosteje s pomočjo ironije, ki vzpostavi varno distanco do komunicirane vsebine.
Plakat za Oglaševalski festival se pravtako poslužuje zavajujočih prijemov, saj je v končni fazi njegov namen na dogodek privabiti čim več študentov, bodočih kulturnih posrednikov, ki jim v nagovoru, v uporniškem paketu in pod krinko družbene odgovornosti, izkrivijo pravo vsebino sporočila.
Sof je izkoristil zgolj trenutno aktualnost tematike o družbeni odgovornosti, ki dandanes daje blagovnim znamkam dodatno vrednost in s katero le-te velikokrat prikrijejo pravo sliko njihovega delovanja. Če želijo podjetja, ki na trgu prodajajo storitve ali proizvode delovati družbeno odgovorno morajo upoštevati celotno medijsko okolje in smatrati komunikacijski višek v obliki daru kot dodatne vrednosti. Komunikacijski pristop namreč ni samozadosten pogoj družbeno odgovornega delovanja. Oglaševalci in oblikovanje pa bi se v tem procesu morali aktivno vključevati pri iskanju konceptov in njihovih manifestacij v javnei sferi.
Kritična analiza posledic različnih komunikacijskih praks tako še vedno ostaja redkost. Kljub temu pa so se pojavile določene, s strani oblikovalcev ustvarjene, inciative in manifesti, ki so sprožile širšo razpravo o poslanstvu oblikovanja, ki so pripomogle pri razvoju oblikovalskih praks in z njimi povezane komunikacijske učinkovitosti.
First things first manifesto je pod drobnogled postavil vlogo oblikovalca, ki poiskuša vpostaviti problem prevelike vpletenosti oblikovanja v komercialne, tržne namene. Nažalost je prikrajšan za konkretne strategije in reštve, ki bi pripomogle k spremembi oblikovaskega diskurza.
Jav Van Toorn je v sklopu pomembne oblikovalske konference - Design beyond Design - zapisal:
Stroka se je ne samo jasno distancirala od argumentativnih in moralnih zmožnosti. (...) Opustitev refleksije lastne vloge v družbi jo je privedla v situacijo, ki neizbežno krči strategije, metode in vizualne vire komunikacijskega oblikovanja na raven tehnološkega in formalne estetike. (...) Zato mora oblikovanje prelomiti samo-podobo institucije-posrednika informacij. Stroka meni, da je v komunikacijo ponovno potrebno vnesti dialog po principu - ljudje govorijo ljudem, ki jim odgovarjajo nazaj - , kjer je poslušati in slišati enako pomembno kot videti, kjer beseda in podoba prepustita mesto pogovoru.
Festival kot je Memefest se ravno po tem principu trudi ustvarjati ključne premike, saj nagrajuje inovativne in družbeno odgovorne komunikacijske preistope. Festival obravnava omenjeno probletatiko z različnih zornih kotov, tako sociološkega, komunikološkega in vizualnega. Nagrajenim delom sledijo kritične utemeljitve in pedagoški napotki. Vsa dela so javno objavljena na spletni strani, kar omogoča možnost nadalnje debate in transparenten vpogled nad trenutno situacijo. Namesto logike spektakla zavzema komunikacijsko izobraževalno vlogo in s tem ponuja zdravo alternativo komercialnim oblikovalskim festivalom.
Moralizacija sicer vzpostali probleme, ne pa sprememb. Oblikovanje lahko ustvari premike le z aktivno kritično distanco do komunikacijskega okolja in pragmatično analizo in na ta način ponovno prevzame odgovornost, ki mu je bila naložena.
Sunday, February 21, 2010
Oliver Vodeb, Družbeno odzivno komuniciranje (2008)
Poglavje: Družbeno odzivno oglaševanje, str.: 154 – 171
RAZMIŠLJA: MARTIN PETRIČ
Povzetek:
Avtor se v tem poglavju knjige ukvarja z današnjim stanjem v oglaševalski industriji in aplicira Družbeno odzivno komuniciranje na oglaševanje, pred tem pa skozi primere opozarja na probleme, ki so pasti za odgovorne in družbeno odzivne oglaševalske akcije.
Tržni pritiski na procese udeležbe v javnem prostoru so močnejši kot kdajkoli prej, zato opozarja, da je s spremembo komunikacijskih praks, predvsem v mrežnih tehnologijah (internet, web 2.0) in mobilni telefoniji, z interaktivnostjo prišlo do izrabljanja moči za večjo prodajo. Čeprav je v oblikah komunikacije tipa web 2.0 omogočena dvosmernost, ta ne zagotavlja sodelovanja ali dialoga. Na podlagi tega je organiziral Memefest, ki je, citiram: „udeležen v produkciji (kolektivnega) simbolnega materiala, ...“.
V oglaševanju prihaja do situacije, ko vedno več naročnikov izbira oglase po ključu cenovne ugodnosti in je velikokrat organizirano na principu instituta „pitcha“, kot ga poimenuje, neke vrste razpisa in s tem oddalji globinski vpogled v (ne)oporečnost oglaševanega subjekta in njegovega nosilca, hkrati pa je globinski vpogled zaradi kratkotrajnosti sodelovanja, centralizacije in spajanja agencij velikokrat povsem onemogočen. To povzroči vsebinsko nerazumevanje označenca, in s tem oddaljevanje od etičnosti sporočila ki ga označevalec oddaja. Ker je oglaševanje hkrati kulturna in ekonomska aktivnost, ima velik vpliv na dojemanje kulture same. Orodja agencij, kot so pojav kula, medijski spektakel(Kellner 2003), … v odnosu oglaševanje–oglaševanje in širša popularna kultura so pripomogli k današnji samoreferenčnosti komercialnega oglaševanja. Podjetja se dandanes vse bolj zavedajo dvosmernosti komuniciranja, vendar skozi primere avtor podaja problematiko manipulacije in navidezno dvosmernost, ki ne omogoča produktivne samodekonstrukcije, ki je eden od pogojev za resnično družbeno odzivno komuniciranje. Ker smo v proces komuniciranja udeleženi vsi , so oglaševalci brez nas nemočni (Rushkoff), zato so leta 2006 v reviji Time izbrali za osebnost leta vse nas, čemur je sledil še izbor prestižne ameriške revije za oglaševanje Ad Age za agencijo leta, izbran je bil potrošnik.
Skozi primer kampanije „za resnično lepoto“ (Dove) nam Oliver prikaže dober primer komunikacijskega presežka, predvsem z vidika prevpraševanja družbenie norme lepote in odpiranja novih komunikacijskih kanalov s pomočjo drugačnega delovanja(blogi, delavnice, forumi, ...) tako na on- kot off-line platformah, vendar pa opozarja na dejstvo, da je podjetje Unilever ena največjih korporacij na svetu in pa prikaže nekaj primerov spletnih komentarjev, ki vzpostavijo dvom o avtentičnosti zaradi premišljeno napisane vsebine in skoznjo reklamirajo samo početje , ki se dogaja znotraj kampanije. Zanima ga kaj nam bo Dove prinesel z naslednjo kampanijo in ali bo razvil problematiko lastnih komunikaciskih praks. Naslednji primer je zmagovalec Memefestove kategorije Scream(2006), televizijski oglas zavarovalnice Triglav, ki nagovarja na zdravje z glodanjem korenčka namesto kajenja cigare, ki tudi vključi vsebinski presežek z, citiram: „Prevprašuje simbolno vpisane kode družbenega prestiža“., in s tem prikaže lasten odnos do dobrobiti svojih strank. Med prijavljenimi na Scream komentira, da nekatere, tudi največje slovenske agencije ne ločijo med socialnim marketingom in spajanjem družbene odgovornosti z komercialnim sporočilom, čeprav je bila tema SOF 2005 oglaševanje in odgovornost.
Družbeno odzivno oglaševanje je zaenkrat le koncept znotraj oglaševalske industrije, lahko se bo udejanilo kot komunikativno v celoti šele, ko se bo spremenilo kot institucija. Od oglaševanja se razlikuje tudi po tem, da ne bazira na ravni kula ampak sporoča pozitivne vrednote izdelka/storitve in nosilca dejavnosti, ki morajo biti po etičnih normah sprejemljivi, če to niso, tako oglaševanje ni mogoče. Se pravi, ne moremo oglaševati izdelka, ki predstavlja nekaj, kar ni. Današnje oglaševanje avtor predstavi kot „prepričevalno“, srečuje se z novimi medijskimi okolji in kot protiutež ne obstaja institucija, ki bi lahko funkcionirala proti tem načelom. Težko bo reorganizirati obstoječe agencijske stroje, kajti potreben je presežek tipičnega oglaševalskega diskurza, zato pravi, da bo kriterije za družbeno odzivno oglaševanje treba postaviti na novo tako v praksi kot v teoriji, morda celo ustanoviti institucije za potrebe takšnega komuniciranja.
Skepsa o uporabi Družbeno odzivnega oglaševanja na agencijskem nivoju se mi zdi popolnoma upravičena, vsaj do trenutka, ko bo postalo konkurenčna prednost in vsakodnevna praksa parih uspešnih agencij, vendar bo takrat vsaka variacija te oblike oglaševanja postavila nova razlikovalna stališča, ki ne bodo nujno pozitivna, saj so načela trga že po tradiciji preveč agresivna. Hkrati pa bo ostalo veliko potomcev logike današnjih oblik znamčenja in kvazi iskrenosti, skratka iz ljudi vre sama dobrota. Ko danes razmišljam o celi zmešnjavi sporočil in veliki shizofreniji družbe, mi je jasno, da bo treba vsako informacijo še bolj razlikovati od druge in iskati prave korenine globlje in globlje.
Kot oblikovalci , ki se dandanes srečujemo s perkernim načinom delovanja(na tej točki moram priznati, kajti kot „samostojni“ imam srečo, da delujem večinoma na dolgotrajnih ali pa večletnih projektih), tako tudi vsi ostali sooblikovalci kakršnegakoli komuniciranja v družbi bomo morali poiskati lastna načela in način bivanja pri ustvarjanju boljšega in iskrenejšega sveta. Zato mislim, da se bo dalo nekoč dobro družbeno odzivno oglaševati tudi oporečne elemente znotraj naše družbe, samo pod pogojem, da se to oporečnost jasno izpostavi in se o njej odpre javna debata znotraj neodvisnega komunikacijskega kanala, ker je tako ali tako večina stvari in storitev, ki jih in jih bomo uporabljali, spornih, vendar ključnih za momentalno preživetje. Tako bi kot avtorji lahko vplivali na ekonomske strukture in bolj popolno sliko oporečnih subjektov, problem, ki ga vidim pa je da noben naročnik še ni pripravljen na takšno samodekonstrukcijo. Zato bo potrebno vzpostaviti resen teoretični dialog, počakati na razvoj dogodkov in pa obilo študij ekonomskih vplivov takšnega početja.
Verjamem, da je ta koncept oglaševanja na dobri poti, da postane dober način kritike in soustvarjalec dnevne realnosti.
RAZMIŠLJA: MARTIN PETRIČ
Povzetek:
Avtor se v tem poglavju knjige ukvarja z današnjim stanjem v oglaševalski industriji in aplicira Družbeno odzivno komuniciranje na oglaševanje, pred tem pa skozi primere opozarja na probleme, ki so pasti za odgovorne in družbeno odzivne oglaševalske akcije.
Tržni pritiski na procese udeležbe v javnem prostoru so močnejši kot kdajkoli prej, zato opozarja, da je s spremembo komunikacijskih praks, predvsem v mrežnih tehnologijah (internet, web 2.0) in mobilni telefoniji, z interaktivnostjo prišlo do izrabljanja moči za večjo prodajo. Čeprav je v oblikah komunikacije tipa web 2.0 omogočena dvosmernost, ta ne zagotavlja sodelovanja ali dialoga. Na podlagi tega je organiziral Memefest, ki je, citiram: „udeležen v produkciji (kolektivnega) simbolnega materiala, ...“.
V oglaševanju prihaja do situacije, ko vedno več naročnikov izbira oglase po ključu cenovne ugodnosti in je velikokrat organizirano na principu instituta „pitcha“, kot ga poimenuje, neke vrste razpisa in s tem oddalji globinski vpogled v (ne)oporečnost oglaševanega subjekta in njegovega nosilca, hkrati pa je globinski vpogled zaradi kratkotrajnosti sodelovanja, centralizacije in spajanja agencij velikokrat povsem onemogočen. To povzroči vsebinsko nerazumevanje označenca, in s tem oddaljevanje od etičnosti sporočila ki ga označevalec oddaja. Ker je oglaševanje hkrati kulturna in ekonomska aktivnost, ima velik vpliv na dojemanje kulture same. Orodja agencij, kot so pojav kula, medijski spektakel(Kellner 2003), … v odnosu oglaševanje–oglaševanje in širša popularna kultura so pripomogli k današnji samoreferenčnosti komercialnega oglaševanja. Podjetja se dandanes vse bolj zavedajo dvosmernosti komuniciranja, vendar skozi primere avtor podaja problematiko manipulacije in navidezno dvosmernost, ki ne omogoča produktivne samodekonstrukcije, ki je eden od pogojev za resnično družbeno odzivno komuniciranje. Ker smo v proces komuniciranja udeleženi vsi , so oglaševalci brez nas nemočni (Rushkoff), zato so leta 2006 v reviji Time izbrali za osebnost leta vse nas, čemur je sledil še izbor prestižne ameriške revije za oglaševanje Ad Age za agencijo leta, izbran je bil potrošnik.
Skozi primer kampanije „za resnično lepoto“ (Dove) nam Oliver prikaže dober primer komunikacijskega presežka, predvsem z vidika prevpraševanja družbenie norme lepote in odpiranja novih komunikacijskih kanalov s pomočjo drugačnega delovanja(blogi, delavnice, forumi, ...) tako na on- kot off-line platformah, vendar pa opozarja na dejstvo, da je podjetje Unilever ena največjih korporacij na svetu in pa prikaže nekaj primerov spletnih komentarjev, ki vzpostavijo dvom o avtentičnosti zaradi premišljeno napisane vsebine in skoznjo reklamirajo samo početje , ki se dogaja znotraj kampanije. Zanima ga kaj nam bo Dove prinesel z naslednjo kampanijo in ali bo razvil problematiko lastnih komunikaciskih praks. Naslednji primer je zmagovalec Memefestove kategorije Scream(2006), televizijski oglas zavarovalnice Triglav, ki nagovarja na zdravje z glodanjem korenčka namesto kajenja cigare, ki tudi vključi vsebinski presežek z, citiram: „Prevprašuje simbolno vpisane kode družbenega prestiža“., in s tem prikaže lasten odnos do dobrobiti svojih strank. Med prijavljenimi na Scream komentira, da nekatere, tudi največje slovenske agencije ne ločijo med socialnim marketingom in spajanjem družbene odgovornosti z komercialnim sporočilom, čeprav je bila tema SOF 2005 oglaševanje in odgovornost.
Družbeno odzivno oglaševanje je zaenkrat le koncept znotraj oglaševalske industrije, lahko se bo udejanilo kot komunikativno v celoti šele, ko se bo spremenilo kot institucija. Od oglaševanja se razlikuje tudi po tem, da ne bazira na ravni kula ampak sporoča pozitivne vrednote izdelka/storitve in nosilca dejavnosti, ki morajo biti po etičnih normah sprejemljivi, če to niso, tako oglaševanje ni mogoče. Se pravi, ne moremo oglaševati izdelka, ki predstavlja nekaj, kar ni. Današnje oglaševanje avtor predstavi kot „prepričevalno“, srečuje se z novimi medijskimi okolji in kot protiutež ne obstaja institucija, ki bi lahko funkcionirala proti tem načelom. Težko bo reorganizirati obstoječe agencijske stroje, kajti potreben je presežek tipičnega oglaševalskega diskurza, zato pravi, da bo kriterije za družbeno odzivno oglaševanje treba postaviti na novo tako v praksi kot v teoriji, morda celo ustanoviti institucije za potrebe takšnega komuniciranja.
Skepsa o uporabi Družbeno odzivnega oglaševanja na agencijskem nivoju se mi zdi popolnoma upravičena, vsaj do trenutka, ko bo postalo konkurenčna prednost in vsakodnevna praksa parih uspešnih agencij, vendar bo takrat vsaka variacija te oblike oglaševanja postavila nova razlikovalna stališča, ki ne bodo nujno pozitivna, saj so načela trga že po tradiciji preveč agresivna. Hkrati pa bo ostalo veliko potomcev logike današnjih oblik znamčenja in kvazi iskrenosti, skratka iz ljudi vre sama dobrota. Ko danes razmišljam o celi zmešnjavi sporočil in veliki shizofreniji družbe, mi je jasno, da bo treba vsako informacijo še bolj razlikovati od druge in iskati prave korenine globlje in globlje.
Kot oblikovalci , ki se dandanes srečujemo s perkernim načinom delovanja(na tej točki moram priznati, kajti kot „samostojni“ imam srečo, da delujem večinoma na dolgotrajnih ali pa večletnih projektih), tako tudi vsi ostali sooblikovalci kakršnegakoli komuniciranja v družbi bomo morali poiskati lastna načela in način bivanja pri ustvarjanju boljšega in iskrenejšega sveta. Zato mislim, da se bo dalo nekoč dobro družbeno odzivno oglaševati tudi oporečne elemente znotraj naše družbe, samo pod pogojem, da se to oporečnost jasno izpostavi in se o njej odpre javna debata znotraj neodvisnega komunikacijskega kanala, ker je tako ali tako večina stvari in storitev, ki jih in jih bomo uporabljali, spornih, vendar ključnih za momentalno preživetje. Tako bi kot avtorji lahko vplivali na ekonomske strukture in bolj popolno sliko oporečnih subjektov, problem, ki ga vidim pa je da noben naročnik še ni pripravljen na takšno samodekonstrukcijo. Zato bo potrebno vzpostaviti resen teoretični dialog, počakati na razvoj dogodkov in pa obilo študij ekonomskih vplivov takšnega početja.
Verjamem, da je ta koncept oglaševanja na dobri poti, da postane dober način kritike in soustvarjalec dnevne realnosti.
Wednesday, February 17, 2010
People's Communication Charter
RAZMIŠLJA: TIJANA ČVORAK
People's Communication Charter
(več informacij na http://www.pccharter.net)
Meni osebno najboljšo razlago za angleško definicijo samostalnika “charter” sem našla na naslovu http://en.wiktionary.org/wiki/charter
charter (plural charters)
a document issued by some authority, creating a public or private institution, and defining its purposes and privileges
a similar document conferring rights and privileges on a person, corporation etc
a contract for the commercial leasing of a vessel, or space on a vessel
the temporary hiring or leasing of a vehicle
a deed
Podpisniki in ustanovitelji Peoples communication charter-ja so v demokratičnem manifestu, če ga lahko tako imenujem, medijev in komuniciranja izpostavili oziroma določili osnovne pravice glede komuniciranja posameznikov.
Komunikacija je osnovna za življenje posameznikov ter življenje znotraj družbe. Vsi ljudje imajo pravico do sodelovanja v javnem komuniciranju ter sprejemanja odločitev, ki se nanašajo na komuniciranje znotraj in med posameznimi dužbami. Velika večina svetovne javnosti nima dostopa niti do osnovnih tehnoloških dosežkov, prvin oz. potrebščin za osnovno komunikacijo in celo življenje (več kot polovica jih ni še nikoli telefonirala).
Komercializacija medijev in koncentracija medijskega lastništva nista zmožni preskrbeti vseh kulturnih in informacijskih potreb, ne vključujeta množice različnih pogledov, mnenj, kulturnih izražanj ter diverznosti jezika, ki so nujno potrebni za komunikacijsko demokracijo.
Množično in vsiljivo medijsko nasilje polarizira družbo, zaostruje konflikte in kultivira v ljudeh strah ter neaupanje, kar jih posledično naredi ranljive in odvisne.
Trdijo, da vsakdanje stereotipično prikazovanje napačno predstavlja vsakega posameznika, vse nas in ožigosa tiste najbolj ranljive.
Zato so podpisniki ustanovili oziroma spisali People's Communication Charter kot manifest, ki definira vse komunikacijske pravice in odgovornosti vsakega posameznika, ki jih mora upoštevati vsaka demokratična družba skupaj z mednarodnim pravom. Te pravice so v nadaljevanju članka podrobno razložene v naslednjih 18-ih členih, ki jih bom opisala.
Manifest želi opozoriti na dejstvo, da mediji in javna komunikacija v današnjem svetu nedvomno vplivajo na naš način življenja in bi zato morali v svoji procesih komuniciranja upoštevati sledeče:
Vsi ljudje imajo pravico do spoštovanja, po načelu osnovnih človeških pravic in osnovnih standardov dostojanstva, integritete, identitete ter nediskriminacije.
Vsi ljudje imajo pravico dostopati do komunikacijski poti in kanalov, neodvisno od političnih ali komercializacijskih interesov.
Torej, za uveljavljanje teh pravic, bi moral imeti vsak posameznik pravičen dostop do lokalnih in globalnih virov ter objekte za konvencionalno in sodobno možnost komuniciranja. Prejemanje mnenj, informacij in idej v jeziku, ki ga vsakodnevno uporabljajo in razumejo. In s tem seveda dostop do dejstev o lastništvu medijev in virih informacij. Omejitev dostopa do tovrstnih podatkov, bi morala biti utemeljena v primeru kršenja osnovnih človekovih pravic oziroma, ko je ogroženo splošno dobro v družbi.
Za realizacijo človeških pravic o sodelovanju, doprinosu ter ugodnostih, ki jih nudi neodvisna komunikacijska struktura je potrebno:
mednarodna pomoč pri razvoju neodvisnih medijev;
izobraževalni programi za profesionalen medijski kader;
ustanovitev neodvisnih, reprezentativnih združenj, sindikatov ali zvez novinarjev ter sodelavcev uredništva in založništva;
ter priznavanje in sprejetje mednarodnih standardov.
Torej, da bi vsi ljudje lahko aktivno sodelovali v procesih javnega komuniciranja morajo biti potrebno izobraženi, morajo imeti kritično medijsko refleksijo, zavedanje, računalniško pismenost ter potrebno izobrazbo glede vloge komunikacije v javnem prostoru.
Tudi novinarji bi morali biti pravno zaščiteni, skupaj z mednarodnim humanitarnim pravom, še posebaj v situacijah oboroženega konflikta. Mora jim biti zagotovljen varen dostop do virov informacij in mora jim biti omogočena uporaba pravnih sredstev, preko mednarodnih organov.
Vsi ljudje imajo pravico do izražanja mnenj in podajanja odgovorov ter zahtevanja kazni za medijsko škodo, zavajanje ali posredovanje napačnih informacij. Posamezni oškodovanci, bi morali imeti možnost popravka izjave, ki zadeva njihov interes, korist… . Nastalo škodo, bodisi iz namernih ali malomarnih dejanj, bi dokazovalo ustavno sodišče, posamezne države pa bi morale določiti in izvrševati primerne kazni.
Vsi ljudje imajo pravico do zaščite njihove kulturne identitete, kot npr. svobodno izražanje v jeziku, ki ga razumejo, prejemanje informacij v izobraževalnih ter ostalih institucijah in uporaba drugega jezika v manjšinskih področjih.
Vsi ljudje imajo pravico sodelovati in soodločati glede določanja informacij; glede razvoja in uporabe znanja, glede ohranitve in zaščite kulture in dediščine; glede izbire in uporabe komunikacijskih tehnologij ter glede strukture in politike v medijski industriji.
Tudi otroci imajo svoje pravice in sicer do medijske produkcije, ki mora biti kvalitetno oblikovana, tako da zadovolji njihove potrebe in vzpodbuja njihovo psihično ter fizično zdravje. Otroci imajo pravico do zaščite pred škodljivimi medijskimi vplivi in komercializacijskim izkoriščanjem.
Vsi ljudje imajo pravico do univerzalnega dostopa ter pravične uporabe spletnega prostora, kar zajema pravice do svobodnih in odprtih skupnosti, svobodno elektronsko izražanje, ter pravico do zaščite pred elektronskim nadzorom in vdorom. Torej podrobneje zaščito pred objavami obtožb, ki so irelevantne za javnost, pred objavami osebnih podatkov, fotografij, kakršnekoli osebne komunikacije brez odobritve.
Ljudje imajo pravico zahtevati aktivno preprečevanje prikazovanja sovraštva, predsodkov, nasilnih vsebin in vojne. Nasilje nikakor nebi smelo biti prikazovano kot normalno ali v zabavo, predvajati pa bi bilo treba dejanske posledice tovrstnega nasilja in možne alternative. Mediji se nebi smeli norčevati, posploševati ali preganjati ljudi na podlagi spola, rase, socialnega razreda, etničnosti, jezika, spolne usmeritve ter fizičnega ali mentalnega stanja.
Ljudje imajo pravico zahtevati od medijev, da se držijo pravil predpisanih postopkov v primeru sojenja, kar seveda pomeni, da mediji ne smejo nikakor napeljevati k krivdi, dokler ta ni dokazana, vdirati v zasebnost vpletenih in predvajati kriminalna sojenja dokler so ta v procesu.
Vsi imamo pravico do zaščite pred zavajajočimi in izkrivljenimi informacijami. Mediji bi se morali izogibati prikazovanju le-teh ter razkriti promocije, ki se skrivajo za domnevno izobrazbo, novicami in zabavo, ter opozoriti na izdelke, ki so razsipni, nepotrebni, ekološko ali kako drugače sporni. Oglaševanje namenjeno otrokom, bi moralo biti še posebaj obravnavano in pod posebnim pregledom.
Ljudje imajo pravico pričakovati medijsko odgovornost in medijsko upoštevanje standardov, ki so določeni v manifestu. V te namene bodo ustanovljeni mehanizmi, s samokontrolnimi organi, ki bi stremeli k doseganju skladnosti. Podpisniki manifesta si prizadevajo organizirati čim več nacionalnih in mednarodnih mehanizmov, za obveščanje javnosti; za izvajanje v čim večih državah ter mednarodnem pravu, za upoštevanje in prejemanje pritožb o zlorabah, za iskanje možnih rešitev in za razvoj in modifikacije v prihodnosti.
Moje mnenje:
Dejstvo je, da živimo v svetu prenasičenem z oglasnimi sporočili, da smo takorekoč na vsakem koraku bombardirani s strani medijev in oglaševalske industrije ter da je javni prostor komuniciranja vse prej kot javen in v rokah tistih, ki imajo kapital.
Tudi pravice, ki jih definirajo podpisniki People's Communication Charter-ja so dejstva, ki se zdijo, medtem ko jih bereš, popolnoma samoumevna in jasna. A v poplavi namigov, sporočil, obljub, opozarjanj, za katerimi vsi vemo stojijo predvsem komercialni ter politični interesi, se mi včasih zazdi, da je današnja javnost postala že tako otopela, tako imuna na dražljaje in prepuščena črednemu nagonu, da smo popolnoma pozabili, da bi, tako kot ima vsaka oseba osnovne človeške pravice, moral vsak posameznik imeti tudi svoje komunikacijske pravice. Ali sploh še koga zmoti žaljivo sporočilo, prikrivanje, zavajanje ali izkrivljanje informacij in množično prikazovanje nasilja kot nekaj vsakdanjega, »normalnega«? In se sploh še kdo vpraša čemu vse so danes izpostavljeni otroci?
Prav je, da se ustanavljajo organizacije, kot je People's Communication Charter, ki definirajo in se borijo proti kršenju teh pravic, a v realnosti, se mi žal zdi, bo preteklo še veliko časa preden bodo takšne institucije dobile pravno in sankcijsko moč. To pa predvsem zato, ker je za tako globalen premik, preureditev sistema in strukture medijske in oglaševalske industrije, potreben drastično spremenjen način razmišljanja v javnosti, v glavi vsakega posameznika. Ko se bomo sami pri sebi zavedali svojih pravic, svoje moči kot javnost, kot potrošna sila in se bomo začeli ustrezno izobraževati, da lahko razvijemo medijsko kritičen pogled in spremenimo procese komuniciranja, tako da bodo zadovoljili interes vseh, šele takrat lahko pričakujemo korenit napredek k dejanskim spremembam današnje družbe.
People's Communication Charter
(več informacij na http://www.pccharter.net)
Meni osebno najboljšo razlago za angleško definicijo samostalnika “charter” sem našla na naslovu http://en.wiktionary.org/wiki/charter
charter (plural charters)
a document issued by some authority, creating a public or private institution, and defining its purposes and privileges
a similar document conferring rights and privileges on a person, corporation etc
a contract for the commercial leasing of a vessel, or space on a vessel
the temporary hiring or leasing of a vehicle
a deed
Podpisniki in ustanovitelji Peoples communication charter-ja so v demokratičnem manifestu, če ga lahko tako imenujem, medijev in komuniciranja izpostavili oziroma določili osnovne pravice glede komuniciranja posameznikov.
Komunikacija je osnovna za življenje posameznikov ter življenje znotraj družbe. Vsi ljudje imajo pravico do sodelovanja v javnem komuniciranju ter sprejemanja odločitev, ki se nanašajo na komuniciranje znotraj in med posameznimi dužbami. Velika večina svetovne javnosti nima dostopa niti do osnovnih tehnoloških dosežkov, prvin oz. potrebščin za osnovno komunikacijo in celo življenje (več kot polovica jih ni še nikoli telefonirala).
Komercializacija medijev in koncentracija medijskega lastništva nista zmožni preskrbeti vseh kulturnih in informacijskih potreb, ne vključujeta množice različnih pogledov, mnenj, kulturnih izražanj ter diverznosti jezika, ki so nujno potrebni za komunikacijsko demokracijo.
Množično in vsiljivo medijsko nasilje polarizira družbo, zaostruje konflikte in kultivira v ljudeh strah ter neaupanje, kar jih posledično naredi ranljive in odvisne.
Trdijo, da vsakdanje stereotipično prikazovanje napačno predstavlja vsakega posameznika, vse nas in ožigosa tiste najbolj ranljive.
Zato so podpisniki ustanovili oziroma spisali People's Communication Charter kot manifest, ki definira vse komunikacijske pravice in odgovornosti vsakega posameznika, ki jih mora upoštevati vsaka demokratična družba skupaj z mednarodnim pravom. Te pravice so v nadaljevanju članka podrobno razložene v naslednjih 18-ih členih, ki jih bom opisala.
Manifest želi opozoriti na dejstvo, da mediji in javna komunikacija v današnjem svetu nedvomno vplivajo na naš način življenja in bi zato morali v svoji procesih komuniciranja upoštevati sledeče:
Vsi ljudje imajo pravico do spoštovanja, po načelu osnovnih človeških pravic in osnovnih standardov dostojanstva, integritete, identitete ter nediskriminacije.
Vsi ljudje imajo pravico dostopati do komunikacijski poti in kanalov, neodvisno od političnih ali komercializacijskih interesov.
Torej, za uveljavljanje teh pravic, bi moral imeti vsak posameznik pravičen dostop do lokalnih in globalnih virov ter objekte za konvencionalno in sodobno možnost komuniciranja. Prejemanje mnenj, informacij in idej v jeziku, ki ga vsakodnevno uporabljajo in razumejo. In s tem seveda dostop do dejstev o lastništvu medijev in virih informacij. Omejitev dostopa do tovrstnih podatkov, bi morala biti utemeljena v primeru kršenja osnovnih človekovih pravic oziroma, ko je ogroženo splošno dobro v družbi.
Za realizacijo človeških pravic o sodelovanju, doprinosu ter ugodnostih, ki jih nudi neodvisna komunikacijska struktura je potrebno:
mednarodna pomoč pri razvoju neodvisnih medijev;
izobraževalni programi za profesionalen medijski kader;
ustanovitev neodvisnih, reprezentativnih združenj, sindikatov ali zvez novinarjev ter sodelavcev uredništva in založništva;
ter priznavanje in sprejetje mednarodnih standardov.
Torej, da bi vsi ljudje lahko aktivno sodelovali v procesih javnega komuniciranja morajo biti potrebno izobraženi, morajo imeti kritično medijsko refleksijo, zavedanje, računalniško pismenost ter potrebno izobrazbo glede vloge komunikacije v javnem prostoru.
Tudi novinarji bi morali biti pravno zaščiteni, skupaj z mednarodnim humanitarnim pravom, še posebaj v situacijah oboroženega konflikta. Mora jim biti zagotovljen varen dostop do virov informacij in mora jim biti omogočena uporaba pravnih sredstev, preko mednarodnih organov.
Vsi ljudje imajo pravico do izražanja mnenj in podajanja odgovorov ter zahtevanja kazni za medijsko škodo, zavajanje ali posredovanje napačnih informacij. Posamezni oškodovanci, bi morali imeti možnost popravka izjave, ki zadeva njihov interes, korist… . Nastalo škodo, bodisi iz namernih ali malomarnih dejanj, bi dokazovalo ustavno sodišče, posamezne države pa bi morale določiti in izvrševati primerne kazni.
Vsi ljudje imajo pravico do zaščite njihove kulturne identitete, kot npr. svobodno izražanje v jeziku, ki ga razumejo, prejemanje informacij v izobraževalnih ter ostalih institucijah in uporaba drugega jezika v manjšinskih področjih.
Vsi ljudje imajo pravico sodelovati in soodločati glede določanja informacij; glede razvoja in uporabe znanja, glede ohranitve in zaščite kulture in dediščine; glede izbire in uporabe komunikacijskih tehnologij ter glede strukture in politike v medijski industriji.
Tudi otroci imajo svoje pravice in sicer do medijske produkcije, ki mora biti kvalitetno oblikovana, tako da zadovolji njihove potrebe in vzpodbuja njihovo psihično ter fizično zdravje. Otroci imajo pravico do zaščite pred škodljivimi medijskimi vplivi in komercializacijskim izkoriščanjem.
Vsi ljudje imajo pravico do univerzalnega dostopa ter pravične uporabe spletnega prostora, kar zajema pravice do svobodnih in odprtih skupnosti, svobodno elektronsko izražanje, ter pravico do zaščite pred elektronskim nadzorom in vdorom. Torej podrobneje zaščito pred objavami obtožb, ki so irelevantne za javnost, pred objavami osebnih podatkov, fotografij, kakršnekoli osebne komunikacije brez odobritve.
Ljudje imajo pravico zahtevati aktivno preprečevanje prikazovanja sovraštva, predsodkov, nasilnih vsebin in vojne. Nasilje nikakor nebi smelo biti prikazovano kot normalno ali v zabavo, predvajati pa bi bilo treba dejanske posledice tovrstnega nasilja in možne alternative. Mediji se nebi smeli norčevati, posploševati ali preganjati ljudi na podlagi spola, rase, socialnega razreda, etničnosti, jezika, spolne usmeritve ter fizičnega ali mentalnega stanja.
Ljudje imajo pravico zahtevati od medijev, da se držijo pravil predpisanih postopkov v primeru sojenja, kar seveda pomeni, da mediji ne smejo nikakor napeljevati k krivdi, dokler ta ni dokazana, vdirati v zasebnost vpletenih in predvajati kriminalna sojenja dokler so ta v procesu.
Vsi imamo pravico do zaščite pred zavajajočimi in izkrivljenimi informacijami. Mediji bi se morali izogibati prikazovanju le-teh ter razkriti promocije, ki se skrivajo za domnevno izobrazbo, novicami in zabavo, ter opozoriti na izdelke, ki so razsipni, nepotrebni, ekološko ali kako drugače sporni. Oglaševanje namenjeno otrokom, bi moralo biti še posebaj obravnavano in pod posebnim pregledom.
Ljudje imajo pravico pričakovati medijsko odgovornost in medijsko upoštevanje standardov, ki so določeni v manifestu. V te namene bodo ustanovljeni mehanizmi, s samokontrolnimi organi, ki bi stremeli k doseganju skladnosti. Podpisniki manifesta si prizadevajo organizirati čim več nacionalnih in mednarodnih mehanizmov, za obveščanje javnosti; za izvajanje v čim večih državah ter mednarodnem pravu, za upoštevanje in prejemanje pritožb o zlorabah, za iskanje možnih rešitev in za razvoj in modifikacije v prihodnosti.
Moje mnenje:
Dejstvo je, da živimo v svetu prenasičenem z oglasnimi sporočili, da smo takorekoč na vsakem koraku bombardirani s strani medijev in oglaševalske industrije ter da je javni prostor komuniciranja vse prej kot javen in v rokah tistih, ki imajo kapital.
Tudi pravice, ki jih definirajo podpisniki People's Communication Charter-ja so dejstva, ki se zdijo, medtem ko jih bereš, popolnoma samoumevna in jasna. A v poplavi namigov, sporočil, obljub, opozarjanj, za katerimi vsi vemo stojijo predvsem komercialni ter politični interesi, se mi včasih zazdi, da je današnja javnost postala že tako otopela, tako imuna na dražljaje in prepuščena črednemu nagonu, da smo popolnoma pozabili, da bi, tako kot ima vsaka oseba osnovne človeške pravice, moral vsak posameznik imeti tudi svoje komunikacijske pravice. Ali sploh še koga zmoti žaljivo sporočilo, prikrivanje, zavajanje ali izkrivljanje informacij in množično prikazovanje nasilja kot nekaj vsakdanjega, »normalnega«? In se sploh še kdo vpraša čemu vse so danes izpostavljeni otroci?
Prav je, da se ustanavljajo organizacije, kot je People's Communication Charter, ki definirajo in se borijo proti kršenju teh pravic, a v realnosti, se mi žal zdi, bo preteklo še veliko časa preden bodo takšne institucije dobile pravno in sankcijsko moč. To pa predvsem zato, ker je za tako globalen premik, preureditev sistema in strukture medijske in oglaševalske industrije, potreben drastično spremenjen način razmišljanja v javnosti, v glavi vsakega posameznika. Ko se bomo sami pri sebi zavedali svojih pravic, svoje moči kot javnost, kot potrošna sila in se bomo začeli ustrezno izobraževati, da lahko razvijemo medijsko kritičen pogled in spremenimo procese komuniciranja, tako da bodo zadovoljili interes vseh, šele takrat lahko pričakujemo korenit napredek k dejanskim spremembam današnje družbe.
Tuesday, February 02, 2010
IZPITNI ROK
Izpitni rok je: 24.2. ob 15.30 v ucilnici 306. Izpitne naloge mi posljite po mejlu najkasneje do ponedeljka 21.2.
Uspesen studij zelim, dr. Oliver Vodeb
Uspesen studij zelim, dr. Oliver Vodeb
Sunday, January 17, 2010
Richard Hawkins, "The Selfish Gene"
RAZMIŠLJA: ANŽE PINTAR
opombi:
1. besedo MEME sem sklanjal po I. moški sklanjatvi, končnice sklanjatev sem od besede meme ločil s /
2. ker nisem našel ustreznega prevoda za besedo "replicant" sem jo nadomestil kar z izrazom "replikant", čeprav ga v SSKJ ne najdemo
________________________________________________
Če obstaja dober razlog zaradi katerega lahko domnevamo, da je človek edinstvena oblika življenja je odgovor verjetno povzet z besedo "kultura". Kulturni prenos je genetskemu podoben v tem, da daje povod neki novi obliki evolucije.
Vendar pa kulturni prenos ni edinstven človeku. Najboljši primer nečloveške življenjske vrste je opisal P.F. Jenkins pri razlagi petja ptice "saddleback" z otokov Nove Zelandije. Ptičje samce je bilo mogoče organizirati v skupine v katerih so samci sosednjih ozelmej peli enako pesem. Jenkins je pri primerjavi petja očetov ter sinov opazil, da se vzorci ptičjega petja ne podedujejo genetsko, vendar jih mladi samci z imitacijo prevzemajo od svojih teritorialnih sosedov. Občasno je bil Jenkins priča "iznajdbi" nove pesmi, katera je nastala po naključju pri imitaciji stare. V mnogih primerih se je nova variacija pesmi prenesla na mlade samce in tako se je razvila nova skupina pevcev. Jenkins izvore novih oblik petja navaja kot "kulturne mutacije".
Kljub drugim živalskim primerom pa je človeška vrsta tista, katera lahko resnično pokaže česa je zmožna kulturna evolucija. Jezik, moda, obredi, navade, umetnost, arhitektura, inženirstvo, tehnologija,... V zgodovinskem času se vsa ta področja razvijajo na način, ki deluje kot pospešena genetska evolucija, vendar z njo pravzaprav nimajo ničesar. Hawkins prizna, da imajo biologi idejo o genetski evolucij tako globoko vraščeno, da pozabljajo da je le ena od mnogih možnih vrst evolucij.
Za razumevanje evolucije modernega človeka je potrebno izključiti gene kot osnovo idej o evoluciji. Darwinizem je preobsežna teorija, da bi jo lahko omejili zgolj na gene. Če obstajajo načela biologije, ki naj bi imela istovrstno univerzalno veljavnost je to zagotovo zakon, da vsako življenje skrbi za svoj obstoj s kopiranjem bitij (entitet). Na našem planetu so ti "replikanti" geni, DNK molekule.
MEME
Hawkins je mnenja, da se je pred kratkim na našem planetu pojavil še en replikant, ki se je razvil iz juhe (soup) kateri pravi človeška kultura. Novi replikant je poimenoval meme, izhajajoč iz grške besede "mimeme" (imitacija). Kot primere meme/ov navaja skladbe, ideje, fraze, modo, način izdelave loncev, obokov, itd... Meme se razmnožuje v meme bazenu (meme pool) s preskakovanjem iz možganov v možgane. Proces pri katerem meme preskakuje iz možganov v možgane imenujemo imitacija. N.K. Humphrey je povzel, da moramo meme obravnavati kot živeče strukture in ne le v metaforičnem in tehničnem smislu. Meme "okuži" možgane v prid lastnega razmnoževanja tako kot virus okuži genetski mehanizem gostiteljeve celice. Meme se dejansko fizično realizira neštetokrat kot struktura v živčnem sistemu.
Vrednost preživetja meme/a v meme bazenu izhaja iz njegove velike psihološke privlačnosti. Tematika Boga je še vedno aktualna, saj zagotavlja površinsko mogoč odgovor na naša globoka in nemirna vprašanja o obstoju. Bog v okolju, katerega zagotavlja človek obstaja kot meme z visoko vrednostjo preživetja.
Prav tako kot nekateri geni, se tudi vsi meme/i ne razmnožujejo enako uspešno. Kvalitete, ki omogočajo visoko vrednost preživetja meme/ov so: dolgoživost (longevity), plodnost (fecundity) ter natančnost kopiranja (copying-fidelity). Dolgoživost katere koli meme kopije je relativno nepomembna. Plodnost je veliko bolj pomembna kvaliteta določene kopije. Le-ta je odvisna od tega, kako jo bo sprejela določena množica posameznikov. Nekateri meme/i doživijo blesteč a kratkotrajen uspeh, širijo se hitro vendar v meme bazenu ne trajajo dolgo. Primer kratkotrajnega meme/a je popularna pesem ali stil ženskih čevljev. Spet drugi meme/i, kot npr. židovski religiozni zakoni, se razmnožujejo še tisoče let naprej, predvsem s pomočjo zapisov. Sprva se zdi, da meme/i niso replikanti, kateri bi se natančno kopirali, saj so subjekt neprestane mutacije in mešanja. Vsakič ko slišimo kako idejo jo predelamo po svoje, spremenimo poudarke ter jo spojimo z idejami drugih ljudi, tako nastajajo alternativne oblike. Pri tem se prenos meme razlikuje od genskega prenosa, kateri zahteva kopiranje vseh ali pa pač nobenega gena.
"Ideja-meme" je lahko definirana kot entiteta, ki se je zmožna prenesti iz določenih možganov v druge. Meme neke teorije je torej tista bistvena osnova ideje, katero imajo skupno vsi možgani, ki to teorijo poznajo. Razlike v katerih ljudje predstavijo to teorijo torej, po definiciji, niso del meme-ov.
Meme bi lahko označili za "sebične" ter "neusmiljene", saj se morajo za nadvlado vplesti v tekmovanje med seboj. Omejena dejavnika, katera sta tudi objekta velike kompeticije med različnimi meme/i sta spominski prostor ter čas, ki je verjetno bolj pomemben od prvega. Kadar meme prevlada pozornost človeških možganov, mora to storiti na račun drugih tekmovalnih meme/ov. Druge ugodnosti za katere meme/i tekmujejo med seboj so televizijski in radijski čas, billboardi, kolumne v časopisih, police v knjižnicah,...
Hawkins je za primer sestava prilagojenih meme/ov navedel organizirano cerkev s svojo arhitekturo, obredi, zakoni, glasbo, umetnostjo in zapisano tradicijo.
Kot del religioznega meme sestava je Hawkins navedel vero, katera pomeni slepo zaupanje v pomanjkljive ali odsotne dokaze. Nič ni bolj smrtonosnega za meme kot težnja po dokazih. Meme slepe vere svoj obstoj zavaruje z nezavedno preprečitvijo racionalnega povpraševanja. Zgodba o nejevernem Tomažu ne obstaja z namenom, da bomo občudovali Tomaža, temveč bomo v primerjavi z njegovo nevernostjo občudovali ostale apostole. Slepa vera opraviči vse. Slepa vera lahko predpiše da mora človek, kateri veruje v drugega boga ali drugače časti istega boga, umreti. Meme slepe vere imajo svojevrsten, neusmiljen način širjenja. To velja za patriotsko, politično ter religiozno slepo vero.
Meme/i in geni pogosto podpirajo drug drugega, vendar si včasih lahko pridejo v nasprotje. Celibat ni gensko podedovan, saj je v genskem bazenu obsojen na propad. Kljub temu pa je meme celibata lahko uspešen v meme bazenu, odvisno od tega koliko časa ljudje porabijo za aktivno prenašanje na druge ljudi.
Po naši smrti ostaneta dve stvari, katere lahko zapustimo: geni in meme/i. Ker se geni pri vsaki reprodukciji razpolovijo, ostane po treh generacijah le še zanemarljiv del naših genov, torej je nesmiselno iskati nesmrtnost v spolnem razmnoževanju. Naš doprinos svetovni kulturi v smislu velikih idej, skladb, pesmi, umetnosti, izumov pa lahko nepoškodovan živi mnogo dlje, ko se bodo naši geni razgradili v skupnem genskem bazenu.
Hawkins je ob koncu izpostavil bistvo, da moramo biti jasni o čigavem preživetju govorimo, ko omenjamo evolucijo kulturnih lastnosti ter njihovo vrednost preživetja. Biologi so še vedno navajeni iskati prednosti na genski stopnji, ne pomislijo pa, da so se lastnosti kulture razvile pravzaprav zato, saj razvoj koristi kulturi sami.
Vse kar je pomembno je, da so možgani sposobni imitacije, nato bodo meme/i razvili izkoriščanje zmožnosti možganov do konca.
Sebičnih genov in meme/ov ne moremo predvideti, saj so nezavedni, slepi, replikanti. Dejstvo njihovega kopiranja je v tem, da težijo k evoluciji kvalitet, katero lahko imenujemo "sebično". Četudi sprejmemo najbolj temačno stran in rečemo, da je individualni človek v osnovi sebičen in ni sposoben kančka altruizma, nam naše zavestno predvidevanje prihodnosti omogoči, da se rešimo pred najbolj sebičnimi izgredi slepih replikatorjev. Kljub temu, da smo zgrajeni kot mehanizem genov in razviti kot meme stroji, imamo svojo mentalno moč, ki nam omogoča upor proti našim lastnim stvarnikom.
________________________________________________
Glede na to, da je bila zadnja edicija "The Selfish Gene" Richarda Hawkinsa izdana leta 1989, bi danes lahko poleg patriotske, politične in religiozne slepe vere izpostavili tudi družbenoekonomsko slepo vero; slepo vero kapitalizma. Kljub temu, da nismo bili priča eksplicitnim bombnim napadom podpornikov in glasnikov kapitalizma, križanju nasprotnikov tajkunov ali "križarskemu" pobijanju "nevernikov" v imenu lobijev pa lahko rečemo, da kapitalizem posredno vpliva na propad malega človeka, pri čemer mu sam pušča prosto pot.
Svet se nam še nikoli ni zdel tako (pre)poln možnosti in ugodja, ki nam ga ta zemeljski paradiž ponuja. Z odprtimi rokami slepo sprejemamo novosti in novice za katere bi lahko rekli da nas osrečujejo v tolikšni meri kolikor se jim prepustimo. S tem si sive eminence odpirajo proste poti do uresničitev svojih sebičnih načrtov, medtem ko nas kot prvo polnijo z množico nepomembnih informacij, katere nam dajejo občutek zadoščenja, po drugi strani pa nam odžirajo čas za premišljevanje o pomembnejših problemih z lastno glavo.
Rekel bi, da je kapitalizem formacija, ki temelji na čim večjem in hitrejšem ustvarjanju in izmenjavi meme/ov pri kateri je dolgoročnost zelo zanemarljiva, saj pravzaprav deluje na čim krajši vrednosti. Hitreje se novi meme/i ustvarjajo in menjavajo, večji je dobiček. Največ pomena bi pripisal plodnosti, saj v je v ultimativni doseg te kvalitete vloženega največ truda - od raziskav obnašanja človeka, do skeniranja možganov, tržnih statistik, ipd.... Kvaliteta točnega kopiranja tu nima večjega pomena. Glaven je dobiček, večje filozofije ali globje ideje bi tu verjetno težko zasledili.
Ob iskanju odgovora čigavemu preživetju koristi kulturna evolucija, se mi trenutno zdi le, da počasi drsimo proti vrhu kritične točke, kljub temu pa vem, da je moje razmišljanje o trenutnem stanju enako kot razmišljanje nekoga, ki se je leta 1968 spraševal o kulturi šestdesetih let prejšnjega stoletja. Če smo se res znašli v začetku propada kulture in če je vsaka kultura res ciklična ter že v začetku obsojena na propad, lahko teorijo, da je kulturna evolucija koristna njej sami zavržemo. In četudi mogoče kulturna evolucija ne vpliva na preživetje genov, pa zagotovo vpliva na spremembo le-teh. S tem mislim, da se naše telo počasi spreminja, če ne zaradi prehrambenih navad in estetskih vzorov pa verjetno vsaj zaradi kulturnega mešanja.
V današnjem času ni nič pretirano novega, apokalipsa se je napovedovala že mnogo stoletij pred nami a svet stoji še danes. Človeka še vedno kljub vsej napredni tehnologiji in psiholoških raziskavah pestijo isti strahovi in problemi. Tudi jaz sem mnenja, da imamo svoje mentalno orodje s katerim se lahko rešimo te zone resničnostnih šovov, nakupovalnih mrzlic in nepotrebnih virtualnih svetov. Mislim, da smo že preveč podlegli mentalno manj napornim meme/om, ki nam prinašajo kratkotrajne užitke. Sprememb celotnega sistema ne moremo le zahtevati ampak se moramo vanje tudi aktivno vključevati. Seveda je potrebno začeti pri sebi in spremeniti svoje vrednote. Nato sledi imitacija.
Anže Pintar
opombi:
1. besedo MEME sem sklanjal po I. moški sklanjatvi, končnice sklanjatev sem od besede meme ločil s /
2. ker nisem našel ustreznega prevoda za besedo "replicant" sem jo nadomestil kar z izrazom "replikant", čeprav ga v SSKJ ne najdemo
________________________________________________
Če obstaja dober razlog zaradi katerega lahko domnevamo, da je človek edinstvena oblika življenja je odgovor verjetno povzet z besedo "kultura". Kulturni prenos je genetskemu podoben v tem, da daje povod neki novi obliki evolucije.
Vendar pa kulturni prenos ni edinstven človeku. Najboljši primer nečloveške življenjske vrste je opisal P.F. Jenkins pri razlagi petja ptice "saddleback" z otokov Nove Zelandije. Ptičje samce je bilo mogoče organizirati v skupine v katerih so samci sosednjih ozelmej peli enako pesem. Jenkins je pri primerjavi petja očetov ter sinov opazil, da se vzorci ptičjega petja ne podedujejo genetsko, vendar jih mladi samci z imitacijo prevzemajo od svojih teritorialnih sosedov. Občasno je bil Jenkins priča "iznajdbi" nove pesmi, katera je nastala po naključju pri imitaciji stare. V mnogih primerih se je nova variacija pesmi prenesla na mlade samce in tako se je razvila nova skupina pevcev. Jenkins izvore novih oblik petja navaja kot "kulturne mutacije".
Kljub drugim živalskim primerom pa je človeška vrsta tista, katera lahko resnično pokaže česa je zmožna kulturna evolucija. Jezik, moda, obredi, navade, umetnost, arhitektura, inženirstvo, tehnologija,... V zgodovinskem času se vsa ta področja razvijajo na način, ki deluje kot pospešena genetska evolucija, vendar z njo pravzaprav nimajo ničesar. Hawkins prizna, da imajo biologi idejo o genetski evolucij tako globoko vraščeno, da pozabljajo da je le ena od mnogih možnih vrst evolucij.
Za razumevanje evolucije modernega človeka je potrebno izključiti gene kot osnovo idej o evoluciji. Darwinizem je preobsežna teorija, da bi jo lahko omejili zgolj na gene. Če obstajajo načela biologije, ki naj bi imela istovrstno univerzalno veljavnost je to zagotovo zakon, da vsako življenje skrbi za svoj obstoj s kopiranjem bitij (entitet). Na našem planetu so ti "replikanti" geni, DNK molekule.
MEME
Hawkins je mnenja, da se je pred kratkim na našem planetu pojavil še en replikant, ki se je razvil iz juhe (soup) kateri pravi človeška kultura. Novi replikant je poimenoval meme, izhajajoč iz grške besede "mimeme" (imitacija). Kot primere meme/ov navaja skladbe, ideje, fraze, modo, način izdelave loncev, obokov, itd... Meme se razmnožuje v meme bazenu (meme pool) s preskakovanjem iz možganov v možgane. Proces pri katerem meme preskakuje iz možganov v možgane imenujemo imitacija. N.K. Humphrey je povzel, da moramo meme obravnavati kot živeče strukture in ne le v metaforičnem in tehničnem smislu. Meme "okuži" možgane v prid lastnega razmnoževanja tako kot virus okuži genetski mehanizem gostiteljeve celice. Meme se dejansko fizično realizira neštetokrat kot struktura v živčnem sistemu.
Vrednost preživetja meme/a v meme bazenu izhaja iz njegove velike psihološke privlačnosti. Tematika Boga je še vedno aktualna, saj zagotavlja površinsko mogoč odgovor na naša globoka in nemirna vprašanja o obstoju. Bog v okolju, katerega zagotavlja človek obstaja kot meme z visoko vrednostjo preživetja.
Prav tako kot nekateri geni, se tudi vsi meme/i ne razmnožujejo enako uspešno. Kvalitete, ki omogočajo visoko vrednost preživetja meme/ov so: dolgoživost (longevity), plodnost (fecundity) ter natančnost kopiranja (copying-fidelity). Dolgoživost katere koli meme kopije je relativno nepomembna. Plodnost je veliko bolj pomembna kvaliteta določene kopije. Le-ta je odvisna od tega, kako jo bo sprejela določena množica posameznikov. Nekateri meme/i doživijo blesteč a kratkotrajen uspeh, širijo se hitro vendar v meme bazenu ne trajajo dolgo. Primer kratkotrajnega meme/a je popularna pesem ali stil ženskih čevljev. Spet drugi meme/i, kot npr. židovski religiozni zakoni, se razmnožujejo še tisoče let naprej, predvsem s pomočjo zapisov. Sprva se zdi, da meme/i niso replikanti, kateri bi se natančno kopirali, saj so subjekt neprestane mutacije in mešanja. Vsakič ko slišimo kako idejo jo predelamo po svoje, spremenimo poudarke ter jo spojimo z idejami drugih ljudi, tako nastajajo alternativne oblike. Pri tem se prenos meme razlikuje od genskega prenosa, kateri zahteva kopiranje vseh ali pa pač nobenega gena.
"Ideja-meme" je lahko definirana kot entiteta, ki se je zmožna prenesti iz določenih možganov v druge. Meme neke teorije je torej tista bistvena osnova ideje, katero imajo skupno vsi možgani, ki to teorijo poznajo. Razlike v katerih ljudje predstavijo to teorijo torej, po definiciji, niso del meme-ov.
Meme bi lahko označili za "sebične" ter "neusmiljene", saj se morajo za nadvlado vplesti v tekmovanje med seboj. Omejena dejavnika, katera sta tudi objekta velike kompeticije med različnimi meme/i sta spominski prostor ter čas, ki je verjetno bolj pomemben od prvega. Kadar meme prevlada pozornost človeških možganov, mora to storiti na račun drugih tekmovalnih meme/ov. Druge ugodnosti za katere meme/i tekmujejo med seboj so televizijski in radijski čas, billboardi, kolumne v časopisih, police v knjižnicah,...
Hawkins je za primer sestava prilagojenih meme/ov navedel organizirano cerkev s svojo arhitekturo, obredi, zakoni, glasbo, umetnostjo in zapisano tradicijo.
Kot del religioznega meme sestava je Hawkins navedel vero, katera pomeni slepo zaupanje v pomanjkljive ali odsotne dokaze. Nič ni bolj smrtonosnega za meme kot težnja po dokazih. Meme slepe vere svoj obstoj zavaruje z nezavedno preprečitvijo racionalnega povpraševanja. Zgodba o nejevernem Tomažu ne obstaja z namenom, da bomo občudovali Tomaža, temveč bomo v primerjavi z njegovo nevernostjo občudovali ostale apostole. Slepa vera opraviči vse. Slepa vera lahko predpiše da mora človek, kateri veruje v drugega boga ali drugače časti istega boga, umreti. Meme slepe vere imajo svojevrsten, neusmiljen način širjenja. To velja za patriotsko, politično ter religiozno slepo vero.
Meme/i in geni pogosto podpirajo drug drugega, vendar si včasih lahko pridejo v nasprotje. Celibat ni gensko podedovan, saj je v genskem bazenu obsojen na propad. Kljub temu pa je meme celibata lahko uspešen v meme bazenu, odvisno od tega koliko časa ljudje porabijo za aktivno prenašanje na druge ljudi.
Po naši smrti ostaneta dve stvari, katere lahko zapustimo: geni in meme/i. Ker se geni pri vsaki reprodukciji razpolovijo, ostane po treh generacijah le še zanemarljiv del naših genov, torej je nesmiselno iskati nesmrtnost v spolnem razmnoževanju. Naš doprinos svetovni kulturi v smislu velikih idej, skladb, pesmi, umetnosti, izumov pa lahko nepoškodovan živi mnogo dlje, ko se bodo naši geni razgradili v skupnem genskem bazenu.
Hawkins je ob koncu izpostavil bistvo, da moramo biti jasni o čigavem preživetju govorimo, ko omenjamo evolucijo kulturnih lastnosti ter njihovo vrednost preživetja. Biologi so še vedno navajeni iskati prednosti na genski stopnji, ne pomislijo pa, da so se lastnosti kulture razvile pravzaprav zato, saj razvoj koristi kulturi sami.
Vse kar je pomembno je, da so možgani sposobni imitacije, nato bodo meme/i razvili izkoriščanje zmožnosti možganov do konca.
Sebičnih genov in meme/ov ne moremo predvideti, saj so nezavedni, slepi, replikanti. Dejstvo njihovega kopiranja je v tem, da težijo k evoluciji kvalitet, katero lahko imenujemo "sebično". Četudi sprejmemo najbolj temačno stran in rečemo, da je individualni človek v osnovi sebičen in ni sposoben kančka altruizma, nam naše zavestno predvidevanje prihodnosti omogoči, da se rešimo pred najbolj sebičnimi izgredi slepih replikatorjev. Kljub temu, da smo zgrajeni kot mehanizem genov in razviti kot meme stroji, imamo svojo mentalno moč, ki nam omogoča upor proti našim lastnim stvarnikom.
________________________________________________
Glede na to, da je bila zadnja edicija "The Selfish Gene" Richarda Hawkinsa izdana leta 1989, bi danes lahko poleg patriotske, politične in religiozne slepe vere izpostavili tudi družbenoekonomsko slepo vero; slepo vero kapitalizma. Kljub temu, da nismo bili priča eksplicitnim bombnim napadom podpornikov in glasnikov kapitalizma, križanju nasprotnikov tajkunov ali "križarskemu" pobijanju "nevernikov" v imenu lobijev pa lahko rečemo, da kapitalizem posredno vpliva na propad malega človeka, pri čemer mu sam pušča prosto pot.
Svet se nam še nikoli ni zdel tako (pre)poln možnosti in ugodja, ki nam ga ta zemeljski paradiž ponuja. Z odprtimi rokami slepo sprejemamo novosti in novice za katere bi lahko rekli da nas osrečujejo v tolikšni meri kolikor se jim prepustimo. S tem si sive eminence odpirajo proste poti do uresničitev svojih sebičnih načrtov, medtem ko nas kot prvo polnijo z množico nepomembnih informacij, katere nam dajejo občutek zadoščenja, po drugi strani pa nam odžirajo čas za premišljevanje o pomembnejših problemih z lastno glavo.
Rekel bi, da je kapitalizem formacija, ki temelji na čim večjem in hitrejšem ustvarjanju in izmenjavi meme/ov pri kateri je dolgoročnost zelo zanemarljiva, saj pravzaprav deluje na čim krajši vrednosti. Hitreje se novi meme/i ustvarjajo in menjavajo, večji je dobiček. Največ pomena bi pripisal plodnosti, saj v je v ultimativni doseg te kvalitete vloženega največ truda - od raziskav obnašanja človeka, do skeniranja možganov, tržnih statistik, ipd.... Kvaliteta točnega kopiranja tu nima večjega pomena. Glaven je dobiček, večje filozofije ali globje ideje bi tu verjetno težko zasledili.
Ob iskanju odgovora čigavemu preživetju koristi kulturna evolucija, se mi trenutno zdi le, da počasi drsimo proti vrhu kritične točke, kljub temu pa vem, da je moje razmišljanje o trenutnem stanju enako kot razmišljanje nekoga, ki se je leta 1968 spraševal o kulturi šestdesetih let prejšnjega stoletja. Če smo se res znašli v začetku propada kulture in če je vsaka kultura res ciklična ter že v začetku obsojena na propad, lahko teorijo, da je kulturna evolucija koristna njej sami zavržemo. In četudi mogoče kulturna evolucija ne vpliva na preživetje genov, pa zagotovo vpliva na spremembo le-teh. S tem mislim, da se naše telo počasi spreminja, če ne zaradi prehrambenih navad in estetskih vzorov pa verjetno vsaj zaradi kulturnega mešanja.
V današnjem času ni nič pretirano novega, apokalipsa se je napovedovala že mnogo stoletij pred nami a svet stoji še danes. Človeka še vedno kljub vsej napredni tehnologiji in psiholoških raziskavah pestijo isti strahovi in problemi. Tudi jaz sem mnenja, da imamo svoje mentalno orodje s katerim se lahko rešimo te zone resničnostnih šovov, nakupovalnih mrzlic in nepotrebnih virtualnih svetov. Mislim, da smo že preveč podlegli mentalno manj napornim meme/om, ki nam prinašajo kratkotrajne užitke. Sprememb celotnega sistema ne moremo le zahtevati ampak se moramo vanje tudi aktivno vključevati. Seveda je potrebno začeti pri sebi in spremeniti svoje vrednote. Nato sledi imitacija.
Anže Pintar
Tuesday, January 12, 2010
Subscribe to:
Posts (Atom)
Posts
